Ujemanje v zavesljaju

Kajakašica na mirnih vodah, 28-letna Koprčanka Anja Osterman, se je te dni vrnila iz Južne Afrike. »Septembra imamo po svetovnem prvenstvu običajno mesec pavze, nato štartamo v novo sezono.« Do začetka februarja ne veslajo, pač pa plavajo, tečejo, kolesarijo, so v fitnesu, veslajo na ergometru. To je priprava na veslanje.

Februarja gredo v tople kraje, ponavadi v Avstralijo, a ker so meje zaprte, »smo se tokrat odločili za 40 dni v Južni Afriki. Tukaj sem drugič, ostali prvič, všeč mi je. Poletje, men­java lokacije. Tu je jezero, jez, imamo kajake, fitnes, bazen, smo v Roodeplaatu pri Pretorii.«



To so prve večje priprave na sezono, na katerih opravijo vse težke treninge v kajaku, »delamo bazo, nabiramo kilometre, po dvajset na trening, nato gremo za dva meseca v Zagreb, na Jarun, kjer delamo krajše stvari in se pripravimo na tekmovanja.« Zakaj Zagreb, ne Bohinj? »Na Jarunu je proga, smo blizu doma, v Bohinju je še prehladno.« Veslanje okoli ledišča ni prijetno niti kakovostno.

Kako se je po mesecih vrniti na vodo? »V fitnesu počnemo stvari, ki so čim bolj podobne veslanju. Nabiramo moč za zavesljaj. Ergometer je podoben pravemu veslanju, a ni tistega občutka za vodo.« Tako da potrebujejo dan, dva, da se privadijo mokre gladine, brez priprav v fitnesu bi trajalo dober mesec.

Na vrhuncu

Ko so lani preložili olimpijske igre, Anja ni imela hujših težav z motivacijo, ta »je zdaj na vrhuncu«. Prihajajo svetovni pokali, evropsko prvenstvo, »nato seveda Tokio«. Če ne bo olimpijskih, »ja, ne vem, kaj čem nar'dit«. Če jih ne bo, bo septembra svetovno prvenstvo, ki ga v olimpijskem letu sicer ni. »Sezone ne bom vrgla stran.«

Tudi v najslabšem primeru ne bo konec sveta, »bom morala najti kako drugo smer«. A trenutno je absolutno na prvem mestu kajak, kaj bo naprej, »ne vem, morda družina čez kakšno leto«.



Veslati je Anja začela pri desetih. Pred tem je v prvem razredu igrala odbojko, pa takoj kajak, ki ga je pustila, stara šele sedem let, nato judo, spet odbojka, v tretjem razredu dokončno kajak. »Prepričalo me je to, da sem po enem tednu treninga na tekmi osvojila drugo mesto, to je bila motivacija.«

Od leta 2017 vesla v dvojcu s Špelo Ponomarenko Janić, sprva »v kajaku ni bilo perfektno, a na svetovnem pokalu sva bili takoj tretji, na evropskem prvenstvu drugi, na svetovnem tretji«. Spoznali sta, da veslata v pravo smer. In to hitro. Leta 2018 je zdaj 39-letna Ponomarenkova drugič rodila, leto pozneje sta že spet veslali. Lani ni bilo tekmovanj, letos gre spet na polno. Polno upov.

Obe sta prej veslali v enosedu, Ponomarenko Janićeva ima kopico kolajn z velikih tekmovanj, »jaz sem bila v kategoriji do 23 let šesta na EP, sedma na svetu, med članicami četrta na svetovnem pokalu, deveta na svetovnem prvenstvu, četrta in sedma na evropskih igrah ...«



Na olimpijskih igrah bosta veslali v dvojcu in enojcu na 500 metrov, normo za obe disciplini sta dosegli v Szegedu 2019, ko sta bili tretji na SP v dvojcu. Glavni cilj je dvosed, nastopili bosta tudi posamič, »sva rekli, zakaj ne bi poskusili, če bova že tam«. Ne nazadnje tudi v enosedu sodita v vrh. Na OI je olimpijska disciplina za ženski enosed 500 in 200 metrov, za dvosed samo 500 metrov. A ker je enosednih 200 metrov pred dvosednimi 500 metri, ne bosta tvegali. Krajša preizkušnja načeloma »velja za sprostitev, obe sva šprinterki, veva, da nama gre dobro ... Dvesto je za užitek.«

Ena vodi, druga sledi

A prioriteta je zdaj dvosed. Razlike? »V enosedu si sam, nimaš se na koga zanesti, v dvosedu moram zaupati part­nerki, da bova najbolje odpeljali tekmo, najpomembnejše je, da se ujameva.« Lahko daš skupaj v čoln najboljši punci, pa ni nujno, da bosta uspešni, bistveno je »ujemanje v zavesljaju«. Ostermanova sedi zadaj, razloži, »ona vodi tekmo, jaz ji sledim, ona zavija, daje tempo ...« Ena je kapitanka, druga pogojno galjotka, a obe delata enako.

V fitnesu mirnovodni kajakaši največ krepijo mišice zgornjega dela telesa, »hrbtne, trebušne, rame, roke, tudi noge, v kajaku dela celo telo« Poudarek je zgoraj, a tudi noge se ves čas premikajo, ko zaveslajo, se odrinejo tudi z nogo. Roki, ki opravi zavesljaj, sledi odriv z nogo iste strani. V fitnesu opravijo tudi veliko statike, statičnih vaj, plenki in podobno, med veslanjem ves čas stis­kaš trebušne mišice, pa hrbtne »in to mora biti fiksno.«

Na vprašanje, ali se veliko ljudi rekreativno ukvarja s tem športom, mi Anja odvrne z vabilom v Bohinj. Tako kot je veliko modelov smuči in koles, je tudi veliko različnih kajakov. »Sedite v kajak, preštudirajte tehniko, naj vam nekdo pokaže, kako se pravilno vesla, priporočam vsakemu. A poudarek je na tem, da moraš znati veslati ...« Ko znaš, je špica, če ne, hitro obupaš.

Za vsak šport se je treba potruditi. Slabo­sti? »Jih ni, ni poškodb, edina slabost je, če pri nič stopinjah padeš v vodo. Da sedeš v kajak, greš po jezeru, sonce se spušča, vidiš sončni zahod, ti veslaš, uživaš, misli imaš samo v kajaku – to je nekaj najlepšega. Lahko rečem, da ni lepšega športa.«

Divje zvrnjena

Poskusila se je tudi na divji vodi, Soči, a »sem se na prvem valu zvrnila. Gre za dva različna športa, a nekaj je jasno – kajakaši na mirnih vodah so veliko močnejši kot slalomisti na divjih vodah.« Ups? »Tako močne, kot smo ženske na mirnih vodah, mislim, da slalomisti na divjih niso. Dam roko v ogenj.« Anjino podrobno razlago, zakaj je tako, izpustim, predočena pa mi je »črno na belem«. Izkoriščanje vode, tokov, navzdol tekoča voda, boj z vodo, točka A, točka B ...

Morje ni dovolj mirna voda, »če so valovi, te v kajaku trese, če si malček nestabilen, ne moreš opraviti kakovost­nega treninga«.
Kdaj pa je za dete primerno, da mirno poprime za veslo? »Imamo discipline, ki se začnejo pri sedmih letih, a pogoj je, da znaš plavati, brez tega te v kajak ne posedejo.«

Anja predlaga drugi, tretji razred, ko otrok zna plavati, je dovolj samozavesten, »ko sede v kajak, ima prijatelje, to je poleti nekaj najlepšega v tem športu. Tako sem jaz začela in me je prepričalo, da sem ostala. Morje, pa sonček, pa eno pa drugo ... Resnično lep šport.«



In čez leta bo vaš dan takle: »Vstaneš ob šestih in pol, na hitro poješ zajtrk, ob sedmih prvi trening, ob enajstih fitnes, ob treh in pol še en trening.« Tako je tri dni zapored, četrti dan je premor. Trenutno je to vse, ker je vse usmerjeno proti Tokiu.

Anja Osterman namerava dokončati fakulteto, študira arheologijo, »naprej pa, gotovo kajak, kaj bo zraven, pa še ne vem ...«.
Pa saj je tako, cilje vidimo, slutimo, si jih želimo, prihodnosti pač ne.