To je bilo pravo leto … leto 1991

Ko je slovenska skupščina 20. februarja s sprejetjem 19. amandmaja k ustavi izstopila iz pravnega reda SFRJ, je bil to znak, da to leto res ne bo povsem navadno leto.

Ko je 15. marca zaradi neuspeha predloga JLA, da se v Jugoslaviji razglasijo izredne razmere, odstopil predsednik predsedstva Borisav Jović, je to le še potrjevalo domnevo. Kmalu se je zgodila vojna za neodvisnost Slovenije in se kmalu končala … Zunaj naših meja smo spoznali ledenega moža Ötzija, astronavti so iz vesolja poslali prvo elektronsko sporočilo.
To je bilo leto prizadevanja za neodvisno Slovenijo, pred očmi slovenske javnosti pa so bili »višji cilji«. Ljubitelje avtomobilov iz vse Jugoslavije je z ugodnim nakupom pretresel Sandi Grubelič, ki je za veliko denarja ogoljufal kakšnih 4000 oboževalcev lizinga, prepričanih, da so sklenili posel leta, ostali pa so brez denarja in avtov. Število nezaposlenih v državi se je z 18.000 povečalo na 52.000.

In ker brez drobnih škandalov in pritlehnosti že takrat ni šlo, se je zgodila »namišljena bolnica Milica,« kot se je izkazalo, ko je bila guvernerka Narodne banke Slovenije Milica Ozbič prisiljena resno zboleti in odstopiti, čeprav se je odlično počutila in to tudi javno povedala.

Ne glede na vse, kar se je dogajalo pred našimi očmi in o čemer se je zgolj glasno šušljalo iz »dobro obveščenih virov« in opravljalo na opravljivi strani ulice, pa je bilo razpoloženje Slovencev povsem jasno. Akciji Slovenija, moja dežela in Podarim – dobim sta ga nedvoumno demonstrirali in napovedali. Pletla se je tudi zgodba, iz katere so se rodile Slovenske novice, za katere je bilo najprej treba odšteti 12 jugo dinarjev, kaj kmalu pa smo jih plačevali v slovenskih tolarjih.