Pikaču, jaz izberem tebe

Otroci, s katerimi se je igral, so ga klicali Dr. Hrošč. V Močidi, podeželski vasici blizu Tokia, v kateri so se v 70. letih prejšnjega stoletja travnate površine naglo spreminjale v asfalt in stavbe, je bil znan po tem, da je imel največjo zbirko žuželk. Drugi otroci so si pomagali tako, da so na lubje namazali med, ki privablja žuželke, on pa je pod drevesa ponoči nastavljal kamne, ker je vedel, da hrošči podnevi spijo pod njimi. Zjutraj je samo dvignil kamne in dodal novo žival v bogato zbirko.

Satoši Tadžiri (konec avgusta bo star 56 let) je človek, ki je ustvaril pokemone, žepne pošasti. Besedo pokemon namreč sestavljata – pocket (žep) in monster (pošast). Niti v sanjah si ni mogel predstavljati, da bodo male zverinice osvojile svet in postale globalni fenomen. Letos sta kar dve obletnici, povezani z njimi: petindvajset let je, odkar so se pojavili v videoigrici, in pet let pokemonije, ki je obnorela vse kotičke na Zemlji, ko se je aplikacija pokemon go pojavila na mobilnih telefonih.



Vse se je začelo s fanzinom, publikacijo, ki jo izdajajo amaterski novinarji, predvsem ljubitelji določenih književnih, glasbenih, filmskih in drugih žanrov. Njegov fanzin Game Freak je bil osredotočen na igrice. Satoši Tadžiri si je zadevo zamislil takole: igralec, ki v igri postane trener pokemonov, poskuša ujeti čim več žepnih pošasti, z drugimi trenerji zamenja pokemone, ki jih še nima, in svojo ekipo izuri tako, da lahko premaga ekipo drugih trenerjev. Tadžiri je poskrbel za besede, male pošasti pa je v slike spravil slikar Ken Sudžimori. Konec osemdesetih let sta fanzin Game Freak nadgradila v studio za programiranje videoigric.

A več časa ko je bledolični Tadžiri preživel v igricah, bolj je bil razočaran nad njimi, zato je sklenil, da bo naredili svojo. Ključno vlogo pri tem je imela igralna konzola game boy, pravzaprav kabel, ki lahko poveže dve napravici. »Želel sem oblikovati igro, ki bi vključevala interaktivno komunikacijo. Ne pozabite, da takrat še ni bilo interneta. Koncept povezovalnega kabla je res japonski: eden na enega. Pri pokemonih je kot pri karateju: dva igralca tekmujeta med seboj in se na koncu priklonita drug drugemu,« je pred leti povedal Tadžiri za revijo Time.

Skrivnostni mew in priljubljeni pikaču

Dovolj je imel videoigric, v katerih teče kri v potokih, raje se je odločil za male prijazne pošasti. Ko se pokemoni bojujejo med sabo, nikoli ne umrejo, ampak samo omagajo od izčrpanosti. Potrebujejo le kakšen pripomoček in pripravljeni so na novo bitko.
Nintendo je koncept videoigre odobril, a je razvoj trajal dolgih šest let, pokemoni so luč sveta na Japonskem ugledali šele leta 1996. Čeprav so se takrat že kazali prvi znaki, da game boy izumira kot nosorogi v Afriki, so pokemoni postali velik hit v deželi vzhajajočega sonca, dve leti pozneje pa tudi v ZDA. Zasluga za ta veliki uspeh gre skrivnostnemu pokemonu. Prvotno je bilo 151 malih pošasti, toda tiste s številko 151 ni bilo mogoče ne dobiti ne zamenjati. Rodil se je mit, da je tam zunaj neviden lik. Kako je videti mew, so se spraševali igralci in ohranjali igrico pri življenju.



Toda daleč najbolj priljubljen je v vseh petindvajsetih letih, kar obstajajo, pokemon s številko 25. Glavni junak japonske risanke, ki ima okrog 8000 epizod, je deček, ki odkriva nove kotičke domišljijskega sveta, lovi male žepne pošasti in bi rad postal njihov trener. Na Japonskem se deček imenuje Satoši (po očetu pokemonov), ko so risanko začeli predvajati v ZDA, pa so mu nadeli imeli Ash Ketchum (pri dečkovem priimku gre za besedno igro: moto pokemonov je namreč Gotta Catch 'Em All, treba jih je ujeti vse). »Pikaču, izberem tebe!« je naznanil, preden sta se z malim rumenim prijateljem, ki je s televizijsko serijo postal najslavnejši med pokemoni, podala v boj proti zlikovcem.

Tudi v Sloveniji ga že dolgo poznamo, tako da smo njegovo ime že podomačili. In od kod pikačuju ime? Živo rumena pošast z repkom, rdečimi lici in črnimi konicami na ušesih je pravzaprav električna miška – pika je japonski zvok za električno iskro, ču pa se na Japonskem oglaša miška.



Mimogrede: Tadžiri je za revijo Time povedal, da on ni izbral pikačuja, ampak da mu je najljubši poliwag, pokemon modre barve, ki ima na trebuhu črno-belo spiralo. To ga spominja na paglavce, ki jih je lovil v otroštvu in imajo prozorno kožo, skozi katero se vidi drobovje.

Ali lahko obogatim s pokemoni?

Njegova otroška zbirateljska žilica je postala prava zlata žila. Pokemoni so zavzeli različne medije, od videoiger prek japonskih risank in stripov do filmov. Postali so najbolj dobičkonosna franšiza vseh časov. Police trgovin z igračami se šibijo pod pikačuji in drugimi žepnimi pošastmi, igralne karte gredo za med. Ko so astronavta Wolowitza iz tv-nadaljevanke Veliki pokovci kolegi vprašali, zakaj si ni naročil kosila, je odvrnil, da je ves denar porabil za karte s pokemoni.

Karte so navdušenci najprej samo zbirali, strateška igra, v kateri se igralec (trener) s svojim igralnim kupčkom (deck) bori proti nasprotniku s pokemoni, energijskimi in trenerskimi kartami, se je razvila pozneje. Danes se karte iz zelo redkih serij prodajajo tudi po 300.000 dolarjev in več. Največ je menda vreden charizard. Letos so svetovni splet preplavile novice, da so neznani roparji iz hiše na Nizozemskem odnesli za nekaj tisoč evrov vredne karte in jih prodali na neki tržnici v Franciji. Nekdo drug pa se je spraševal: Ali lahko obogatim s kartami pokemonov?



Medtem ko eni samo sanjajo, kako bi obogateli, je tukaj povsem nepreverjen podatek: premoženje Satošija Tadžirija, stvaritelja pokemonov, ki se zaradi aspergerjevega sindroma le redko kaže v javnosti, ocenjujejo na deset milijonov dolarjev. Ko je novinar revije Time pred leti z njim delal intervju, so bili prva stvar, ki jo je opazil na njem, ogromni temni podočnjaki. Ta človek nujno potrebuje dolg trden spanec, je zapisal novinar, ko mu je Tadžiri povedal, da dela po 24 ur skupaj, potem pa si vzame 12 ur počitka.

Še bolj pa si manejo roke razvijalci igre pokemon go za mobilne telefone (Niantic v sodelovanju z Nintendom in Pokemon Company), ki je leta 2016 povzročila pravo pokenorijo po svetu. Samo v prvem letu si je aplikacijo na pametni telefon naložil vsak deseti zemljan ali 750 milijonov ljudi. V petih letih je številka narasla na milijardo. Po nekaterih podatkih ima na svoji mobilni napravi več ljudi aplikacijo za lovljenje pokemonov kot aplikacijo za zmenke tinder. Pred leti je bil objavljen zanimiv (zastrašujoč) podatek: če bi se trenerji pokemonov morali odločiti med seksom ali pokemoni, bi se kar petina odločila za virtualne pošasti.

Treba je pokuriti vse kalorije

Pri igri pokemon go so ostali vsi trije glavni poudarki: zbiranje, zamenjava in treniranje pokemonov. Novo je to, da so se tisti, ki so dneve in noči preživeli na računalnikih in igralnih konzolah, z mobilnimi telefoni končno podali v naravo. Sledili so jim starši in stari starši, bratje in sestre, bratranci in sestrične. Leta 2016 je ves svet je lovil pokemone, mladi in stari, tudi politiki, ki so z žepnimi pošastmi preganjali dolgčas na seji parlamenta ali vlade.



Mnogi so malim virtualnim pošastim pripisali celo prispevek k zdravju populacije. Po nekaterih statističnih podatkih je kar 43 odstotkov ljudi shujšalo, medtem ko so lovili pokemone. Izmerili so, da so med igranjem naredili povprečno 955 korakov na dan oziroma so se gibali enajst minut več kot ponavadi. A je ta aktivnost pri večini kar hitro zamrla, po šestih tednih je izpuhtelo zanimanje za male pošasti.

Tisti najbolj zagrizeni pa še kar vztrajajo. Letos, ob peti obletnici, so razvijalci igre postavili letvico više: nivo, ki ga lahko doseže trener pokemonov, so s 40 prestavili na 50. In zanimanje za žepne pošasti je znova naraslo. Prvi v Sloveniji, ki mu je uspelo priti na level 50, je igralec Skywalker1978. In kako naprej? Kot kaže, je za pokemone meja samo nebo.