Nova dodana vrednost slovenskih inženirjev

Leta 1988 se je zaprl rudnik živega srebra v Idriji. Na svojem vrhuncu je prispeval pet odstotkov dohodkov habsburške monarhije, ki je bila seveda tiste čase večja kot poznejša Avstro-Ogrska.

Kaj je poleg delavnih rudarjev omogočalo delovanje rudnika s 700 kilometri rovov, 382 metrov pod površjem zemlje (Idrija ima nadmorsko višino okoli 340 metrov), da je v skoraj nemogočih razmerah zaradi vdorov vode in pomanjkanja lesa deloval dolga stoletja? Inženirstvo jim je dalo klavže za zbiranje lesa in kamšt za vodno črpalko ter številne druge naprave, postopke in stroje.

Gre za prav tisto inženirstvo, ki je bilo takrat še vedno obrt in ne znanost, kot jo poznamo danes. Tudi pozneje je bilo podobno. V ljubljanski strojni tovarni Tönnies so skrbno prispevali k takratnemu BDP. Inženirsko znanje je bilo lokalno, slovensko. Pozneje se je tovarna preoblikovala v Strojne tovarne in livarne ter postala zametek Litostroja.

Je danes drugače? Večino slovenskega BDP predstavlja izvoz, ki temelji na izdelkih. Ti so konkurenčni na svetovnem trgu, naredili pa so jih slovenski inženirji. Konkurenčnost pa ni prišla sama od sebe. Zanjo sta nujni znanje in trdo delo, s katerima ustvarjamo izdelke z dovolj veliko vrednostjo, da so zanimivi za kupce. Inženirstvo pa v celotni družbi ustvarja novo vrednost in je zato tudi eden od temeljev njene ekonomske uspešnosti.



Inženirji so namreč tisti ljudje, ki tehnologije ne samo uporabljajo, ampak jih razvijajo in komercializirajo. Samo inženirstvo, ki je sposobno postaviti prvenstvo na svojem področju, ustvarja dovolj veliko vrednost, ki ji potem prisluhnejo najzahtevnejši trgi in kupci.

Kje pa je danes slovensko inženirstvo? Po eni strani se spopada z neslutenimi razsežnostmi digitalizacije družbe in zelene preobrazbe, ki sta verjetno med največjimi priložnostmi v zgodovini človeštva. Hkrati pa lahko pademo v nazadovanje, če ne bomo držali koraka z najboljšimi. Inženirstvo ima sicer lažje možnosti za delovanje kot v času, ko je bil postavljen idrijski kamšt, saj se lahko inženirji izobražujejo doma in jim ni treba po znanje na Dunaj ali v Prago.

Digitalizacija in zelena preobrazba sta tako izjemna priložnost in hkrati izziv. Treba je namreč preobraziti znanja inženirjev in jim dodati nova, kajti meje med inženirskimi disciplinami se počasi, a vztrajno podirajo, multidisciplinarnost postaja vsakodnevna resničnost. Zelo verjetno bo nujno treba sistematično zagotoviti vseživljenjsko učenje inženirjev v različnih disciplinah. To je izjemna priložnost za naš izobraževalni sistem. Morda priložnost za podiplomsko dodatno izobraževanje inženirjev.

Pa je sploh dovolj takšnih, ki se odločijo za ta zahtevni poklic ustvarjalca novosti? Verjetno se premalo zavedamo vrednosti inženirjev v družbi. V osnovni šoli je med izbirnimi predmeti le malokateri naravosloven, kaj šele neposredno povezan z inženirstvom. Osnovnošolci sploh ne spoznajo inženirske opcije, če niso njihovi bližnji med inženirji. To se nekako preslikuje v gimnazije in srednje šole, kjer so okno v inženirstvo matematika, fizika, kemija. Ampak ali so ti predmeti dovolj zanimivo predstavljeni, da privabijo mlade v poklice​ STEM (znanost, tehnologija, inženirstvo, matematika)?



Ker biti inženir in biti v središču ustvarjalnosti je res navdušujoče. Videti svoje delo, kako omogoča izboljšave našega vsakodnevnega življenja, je res izjemno. Tudi multidisciplinarnost, inženirstvo prihodnosti, je neskončno zanimivo in izjemna priložnost. Nekaj, kar je bilo še včeraj zadeva prihodnosti, na primer industrija 4.0, je danes vsakdanjik in v veliko primerih ni več vir konkurenčne prednosti. Tudi poslovni modeli se vse bolj prepletajo z izdelki, tako inženirji vse bolj potrebujejo tudi poslovna znanja.

V iniciativi Inženirke in inženirji bomo! se seveda trudimo prižgati inženirsko iskro pri čim več mladih in jih navdušiti za znanost, tehniko, inženirstvo in naravoslovje. Prihodnja dodana vrednost namreč temelji na znanju, iznajdljivosti, obvladovanju podatkov in seveda raznolikosti ter multidisciplinarnosti. Z iniciativo bi radi približali te poklice ne samo fantom, ampak tudi dekletom.
V avtomobilu prihodnosti vam bo dolgčas, ker bo samovozen.

Zato bo vaše vozilo imelo poudarek na zabavi. Za to pa so potrebna malce drugačna znanja, kot so jih v avtomobilski industriji uporabljali do zdaj. Tudi to je izziv in priložnost za vse nas, družbo in inženirje. In seveda za novo dodano vrednost.

---
Dr. Miha Bobič je vodja poslovne enote Daljinska energetika v podjetju Danfoss Trata in predsednik iniciative Inženirke in inženirji bomo!