Nekatere zgodbe so se končale s samomorom

Konec molka in javna izpoved 26-letne igralke Mie Skrbinac, da jo je med študijem na AGRFT dve leti spolno nadlegoval profesor igre, do obisti razgalja našo družbo. Ta namreč še vedno ob vsakem takšnem razkritju isti hip podvomi o iskrenosti ali skritih namenih žrtve, ki spregovori.

»Pogum žensk, ki javno izpostavljajo svoje izkušnje, je neizmeren. Spolno nasilje je eden najhujših posegov v našo integriteto, ki prizadene naše fizično in psihično dostojanstvo. Kako zelo težko je spregovoriti, govori dejstvo, koliko let žrtve molčijo. Poleg sramu, strahu, občutkov krivde, gnusa do sebe, nezaupanja v ljudi in še mnogih drugih posledic se bojijo tudi odziva okolice. Ki se odzove na primer z vprašanjem, kako to, da so toliko časa molčale. Pomislimo, ob čem vse mi sami molčimo, se ne oglasimo, ker tega ne zmoremo. Žrtve spregovorijo, ko to zmorejo, in to na način, na katerega zmorejo. Ko povedo, jih mora pričakati varno in podporno okolje, da se spet ne zaprejo,« poudarja Maja Plaz, predsednica društva SOS telefon, ki se več desetletij ukvarja z žrtvami spolnih zlorab.
 

Ni se odzvala zdravo

Mia imena ni razkrila, smo pa to storili v Slovenskih novicah. Gre za priznanega igralca Matjaža Tribušona, ki se na našo prošnjo za odziv na obtožbe ni odzval, je pa zato igralska srenja brezkompromisno stopila na stran igralke.

»Mia mi je zgodbo zaupala že pred leti in zdaj zaprepadena ugotavljam, da se ne jaz ne ona nisva odzvali zdravo. Ne vem točno, kaj sem ji rekla, verjetno nekaj v smislu 'oh, grozno, ne morem verjeti, ah, sem tudi jaz to dala skozi, no, ja, veš on je dober človek ...' priznava igralka Zvezdana Mlakar.

»Niti slučajno mi ni padlo na pamet, da bi ji svetovala, da mora njegovo ravnanje prijaviti policiji, kaj šele povedati javno. Globoko, globoko v sebi nosimo ženske svoje vzorce predaje, kaj je prav in kaj ne, sploh moja generacija! Zato je Mijino dejanje tako pomembno! Gre za vzorce obnašanja, ki vplivajo na široko in globoko. Zato gre zdaj za prave in konkretne spremembe v družbi, ko se dostojanstvo človeka postavi na prvo mesto. Družba je zdrava tisti hip, ko je poskrbela za svoj najšibkejši člen,« je prepričana Mlakarjeva.
 

Začuti svojo pi...

»Danes so na AGRFT profesorji tisti moji kolegi, s katerimi smo nekoč v bistvu skupaj študirali. Dobro vedo za zgodbe, ki smo jih dajale skozi študentke igre, ene bolj, druge manj. Vsi, ki smo študirali na akademiji, tudi vemo, za kakšne hude psihične zlorabe je šlo, kako so trpeli nekateri naši kolegi in kolegice, ki so si jih profesorji izbrali kot šibke, netalentirane ali kar koli že. Nekatere zgodbe so se končale s samomorom, poznam zgodbo, ko se je študent iz obupa vrgel pod vlak. Ker je bilo vse to nedokazljivo, ker so bili profesorji nedotakljivi bogovi, smo vse to sprejemali tiho, s sklonjeno glavo. Ker so nas vzgajali, da si mučenje in poniževanje tudi zaslužimo. Verjeli smo, da bomo boljši igralci, če bomo znali vse to potrpeti,« se še spominja Zvezdana Mlakar.

»Spomnim se, kako smo se vlačile po odru in recitirale neko kitajsko pesem. Profesor me je ves hropeč postavil na oder in mi razlagal, naj v pesem dam več telesnega občutka hrepenenja, naj začutim svojo pi..., kako mi gori. Potem je ugasnil vse luči na odru in v dvorani in sem v popolni temi recitirala ... Bilo mi je nelagodno, čutila sem, da nekaj ni prav, tega sluzastega občutka izrabljenosti se nisem znebila do danes. V tisti temi smo vse mlade igralske duše vedele, da nekaj ni prav, profesor pa je bil ves zadihan, ko so se prižgale luči. Zadovoljen.«


In še drugi primer: »Ko mi je nekoč po uspešno opravljenem izpitu porinil roko med noge in mi poznavalsko odpel modrček kar prek majice, me je zvilo od razočaranja. Dojemala sem ga kot očeta, kot veliko avtoriteto, in od takrat naprej sem trpela skoraj cel študij. Ni bil edini in bilo mi je jasno, da ne smem reči jasen ne. Samo enkrat sem rekla tak ne in potem nisem več obstajala zanj, kaj šele, da bi kaj igrala. Razvila sem posebno taktiko; bolj se je kakšna avtoriteta slinila in drgnila obme, bolj sem se delala neumno. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi komu kaj govorila, da bi mi bilo lažje pri srcu, sem se celo delala norca iz sebe. Bedno in grenko bi bilo iz sebe delati žrtev, v smislu, ne igram, ker mu nisem dala.«
 

Hudičev ples

»Zdaj, ko se je več žensk javno odločilo spregovoriti o spolnem nasilju, se odpira prostor, da se bo to morda vendarle manj dogajalo bodočim generacijam. Kot družba smo odgovorni trenutek zagrabiti kot priložnost, da popravimo tisto, zaradi česar so molčale. Družbeno klimo, ki obsoja žrtve spolnega nasilja, smo dolžni spremeniti v družbeno klimo, ki jim verjame in jih podpre. Ni nujno, da je prst javno uperjen proti povzročitelju – pomembneje je, da je konkretni povzročitelj tudi v resnici kaznovan, da institucije naredijo vse, kar so dolžne, da ga pri početju zaustavijo, žrtev pa zaščitijo. Je pa njegovo početje tisto, s katerim se je sam zaznamoval, ne početje njegovih žrtev,« o odgovornosti vseh nas in vsakega posebej pravi Maja Plaz.


»Ko se znova spominjam, me pograbi sveta jeza. Stvari so tako globoke, da nima nobenega smisla kogar koli obsojati, v tem hudičevem plesu smo sodelovali vsi. Zavedajmo pa se, da je to ena najbolj zatajevanih nečednosti, vsakokrat pometena pod preprogo moči in vplivov močnejšega, elitističnega sveta. Nedopustno je izrabljati položaj profesorja, nadrejeni položaj učitelja za zadovoljevanje spolnih in kakršnih koli potreb. Mene osebno je dejstvo, da je moj profesor v meni videl objekt spolnega poželenja (in z njim še kdo), pravzaprav zlomilo, kar nekaj let sem potrebovala, da sem se rešila dokazovanja, da sem še kaj drugega kot plavolasa lutka,« še poudarja Mlakarjeva.


»Vem, da dotični kolega in vsi, ki vse to vemo, razumejo! Čas je, da padejo še te maske in da prevzamemo odgovornost. Vsi tisti, ki smo bili toliko časa tiho, in tisti, ki so prestopili meje. Ne gre za to, da koga pribijemo na križ, in tudi jaz ne bom govorila o imenih. O mrtvih vse najboljše, a s temi dejanji se je treba soočiti, sprejeti odgovornost in se iskreno, globoko opravičiti. Vsi, katerih imena se ta trenutek še šepetajo in jih, dokler niso dokazana iz istega spoštovanja, o katerem govorim, ni pametno izpostavljati javno, so moji prijatelji. Ker je v teh pogovorih in razkritjih ustvarjen tudi velik prostor za druge vrste manipulacijo, je treba biti izjemno pazljiv. Gre za uspešne, velike ustvarjalce, srčne ljudi. A opravičila za dejanja, ki se jim očitajo, ni. Človeško dostojanstvo je na prvem mestu in čast biti nekomu učitelj je sveta. Mia, nisi sama!«