Eno najstarejših dražbenih hiš na svetu, imenuje se Dorotheum, je leta 1707 ustanovil avstrijski cesar
Jožef I. Na leto priredijo 700 dražb. Je največja dražbena hiša v nemško govoreči Evropi in je vodilna v srednji Evropi.
Dorotheum je 300-letnico že praznoval. Svoje pa še ni praznovala naša doslej najstarejša znana poslikana panjska končnica: hranijo jo v Čebelarskem muzeju v Radovljici in se ponaša z motivom Božjepotne Marije in letnico 1758. In še to: najstarejša datirana končnica, ki jo hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju, nosi letnico 1770 in je z motivom sv. Urbana; najstarejša, ki jo hrani Loški muzej Škofja Loka, pa je iz leta 1792 in je na njej naslikan sv. Florjan.
22 jih je pobasal neznani kupec.
Izvedeli smo, da je 25. novembra v Dorotheumu potekala za slovensko kulturno dediščino še posebno zanimiva dražba. Dražili so namreč 22 originalnih panjskih končnic, med njimi tudi tisto z letnico 1724, ki je z veliko verjetnostjo tudi najstarejša doslej!
Aleš Fidler, lovec na umetnine. FOTO: Igor Mali
Online dražba se je z izklicno ceno 600 evrov začela že 12. novembra. Po dveh tednih pa je neznani kupec ponudil končnih 3000 evrov ter obvezno provizijo, ki jo je nakazal dražbeni hiši, v tem primeru je ta znašala 1066 evrov, s poštnino vred pa je moral za 22 panjskih končnic odšteti nekaj več kot 4100 evrov.
Lovec je našel zaklad
Za omenjeno dražbo je vedel tudi naš lovec na takšne zaklade
Aleš Fidler. Ki se je, kot nam je zaupal, poskušal dogovoriti tako z ministrstvom za kulturo kot Slovenskim etnografskim muzejem pa Čebelarskim muzejem v Radovljici in Koroškim pokrajinskim muzejem, vsi so pokazali kar precejšnje zanimanje, vendar pa naj bi bila njihova ponudba naposled le prenizka. Ali je res mogoče, da nam je za takšen drobiž iz rok izpuhtela tako pomembna stvar, kot je najstarejša poslikana panjska končnica?
»Poslikane panjske končnice so namreč edinstvena posebnost slovenskega alpskega prostora,« nam je potrdila
Verena Štekar-Vidic, muzejska svetnica radovljiškega Čebelarskega muzeja.
Bojana Rogelj Škafar, kustosinja svetnica v Slovenskem etnografskem muzeju, pa je pridala: »Je značilnost in posebnost dela slovenskega etničnega ozemlja, ki sega prek Gorenjske, Koroške – tostran in onstran državne meje, vzhodne Štajerske do Prekmurja, medtem ko to ni bila navada v južnem pasu Slovenije in v preostalih neslovenskih deželah.« Poslikane panjske končnice so kulturna dediščina, ki je zaščitena tudi z zakonom.
Poslikana panjska končnica, pa čeprav kopija, bi morala biti obvezno protokolarno darilo državnikom.
V kolekciji 22 originalov se je skrivala tudi tista z letnico 1724. FOTO: Dorotheum
Prevladuje ocena, da naj bi jih v približno 150 letih nastalo več kot 50.000! V Slovenskem etnografskem muzeju jih imajo menda 754, na razstavi Čebelarskega muzeja Radovljica pa jih je še skoraj 250, kar skupaj znese okoli 1000 poslikanih panjskih končnic. Za nekoga veliko, za drugega malo, če res verjamemo oceni, da je bilo v 150 letih izdelanih več kot 50.000 končnic. Četudi so se nekateri motivi gotovo ponavljali, se zdi ta tako edinstvena slovenska ljudska umetnost zato še zmeraj dodobra neraziskana.
Naši revni muzealci
Cene originalnih panjskih končnic se gibljejo od 50 do 100 evrov, kopije pa se prodajajo za približno 30. »Kar pomeni dvoje,« je premišljeval Aleš Fidler, »ali so kopije predrage ali so originali prepoceni«. Pa še to: originale je menda izjemno težko najti, saj so večinoma v muzejih, zasebnih zbirkah in se le redko prodajajo.
Fidler je prepričan, »da Slovenci veliko premalo poznamo in cenimo to izjemno ljudsko obrt, poslikana panjska končnica, pa čeprav kopija, pa bi morala biti tudi obvezno protokolarno darilo državnikom«!
Dr. Bojana Rogelj Škafar obžaluje, da muzealci nimajo dovolj sredstev, s katerimi bi se lahko odzvali na najbolj zanimive ponudbe. FOTO: En Route
In ko je naletel na dražbo, se je, kot rečeno, obrnil na vse naše možne referenčne institucije, ki se ukvarjajo z varstvom in ohranjanjem kulturne dediščine, na ministrstvo, muzeje, društva. Pisal naj bi celo nekaterim zbirateljem in politikom ter jih opozoril na kolekcijo panjskih končnic, povedal, da je na dosegu roke prvovrstna kulturna dediščina slovenskega naroda, ki bi jo morali imeti doma, ne pa kje na tujem. Pa mu velika večina še do danes ni odpisala. Le tisti redki so mu predlagali, naj jih kupi kar sam ter jih potem podari v muzej ali pa se s kom dogovori za morebitni odkup, pa čeprav, kot je izvedel, ima ministrstvo za kulturo že izdelan seznam sofinanciranja za leto 2021. Aleš Fidler je bil nad takšno neodzivnostjo seveda močno razočaran: »Takšen odnos lahko privede ne nazadnje tudi do tega, da bo imel celovški muzej največjo zbirko poslikanih panjskih končnic in bodo turisti poslej tam kupovali kopije panjskih končnic, knjige, kataloge.«
Medtem ko se lovec na zaklade iz Šentjurja boji, da je 25. novembra Slovenija ostala (za piškave štiri evrske tisočake) brez svoje najstarejše poslikane panjske končnice, pa je Bojana Rogelj Škafar opozorila tudi na veliko težavo muzealcev, ki nimajo na voljo sredstev, s katerimi bi se lahko primerno odzvali na tako zanimive ponudbe. In razkrila še svojo nemara najslabšo letošnjo izkušnjo: »V odkup nam je bila ponujena zelo posebna zbirka poslikanih panjskih končnic, a jo je ponudnik prodal zasebniku, saj nam ni uspelo pravočasno zagotoviti sredstev.«
Komentarji