Komentar Vesa Stojanova: Dvoličnost

V mednarodnih odnosih že dolgo velja pravilo zasledovanja lastnega interesa, v njih ni prijateljstva ali solidarnosti. Te dni lahko to zelo dobro vidimo na primeru ruskega opozicijskega prvaka Alekseja Navalnega. Kot najbrž veste, so ga ruske oblasti takoj po prihodu iz Nemčije, kjer so ga zdravili zaradi načrtne zastrupitve s skrivnostnim plinom novičok, za kar naj bi bili krivi ruski tajni agentje, aretirali in zaprli v pripor. Uradno zaradi kršenja pogojnega izpusta.

Združene države Amerike, Evropska unija in še nekaj organizacij za varovanje človekovih pravic so se takoj odzvale, obsodile ruske oblasti in v imenu spoštovanja človekovih pravic zahtevale njegovo izpustitev. Seveda se lahko strinjamo s temi pozivi, ne nazadnje je Navalni opozicijski prvak, trn v peti ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, ki pa ni najbolj znan po tem, da bi mu bila pri vladanju Rusiji demokracija in spoštovanje človekovih pravic na prvem mestu.

Vemo tudi, da odnosi med Rusijo in Zahodom niso ravno idilični in da drugi drugim očitajo že marsikatero napako, a vseeno v zadnjih letih moti očitna dvoličnost, ki jo je zaznati zlasti v EU, ko gre za odnose z Rusijo.

Kaj pa primer Juliana Assangea, moža, ki je razkril vso bedo in spletkarjenje visoke svetovne politike. Zelo težko bi na prste ene roke našteli vse tiste evropske politike, ki so se postavili zanj, ko so ga Britanci zaprli, ali se zavzeli zanj, ko je leta in leta ždel na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, ali da bi v zadnjem letu rekli kakšno prijazno besedo, ko se je na londonskem sodišču odločalo, ali ga bodo izročili Združenim državam. Kjer bi verjetno gnil do konca življenja v ječi. Zakaj že? Samo zato, ker je z Wikileaksom pred desetletjem nastavil zrcalo politikom in vsemu svetu pokazal, kako nizkotno pokvarjeno je včasih njihovo početje.


Londonska sodnica je za zdaj zavrnila njegovo izročitev Američanom, a Assange še vedno ni varen. Vzporednic med njim in Navalnim je nenavadno veliko. Z uporabo zakonov države poskušajo utišati ljudi, ki s prstom kažejo, kaj oblastniki narobe počnejo. Če to počne Rusija, je to avtoritarno početje ruskega predsednika, ko to isto počnejo na Zahodu, pa je spoštovanje pravne države in postopka.