V nadaljevanju preberite:

Volivce, ki bi jih Anže Logar moral pridobiti na sredini, je odvrnil zaradi pretirane previdnosti in skrajne nejevolje, s katero je zapustil SDS. Preden se je odločil za ta korak, so ga morali postaviti dobesedno v zadnjo klop. Istočasno si je s svojo nedorečenostjo pridobil le malo simpatij med dosedanjimi volivci stranke.

Paradoks je, da Logarjeva obotavljivost ni odraz dvoličnosti, ampak iskrenosti. Sam bi si raje želel ostati v stranki in prevzeti njene vajeti, ko bi nastopil čas. A moral je spoznati, da tega časa še dolgo ne bo. Temu spoznanju pa ni prilagodil strategije.

Ubrati drugačno politiko, ne da bi kritiziral dosedanje, govoriti drugače in zanikati diskontinuiteto, govoriti o novi politiki in se naslanjati na stare politične kadre: takšen mehki prelom je mogoč in celo zaželen, ko prevzameš vodstvo obstoječe stranke. Vsaka stranka je sinteza starega in novega. Nov politični projekt pa ne more uspeti brez preloma.

Če ga v resnici ni, ga je treba pa umetno ustvariti. Logar pa bi rad novost brez preloma. Nevarnost zanj je, da bodo desni volivci v njegovih dejanjih videli prelom, sredinski volivci pa ne bodo videli želene novosti.