
Neomejen dostop | že od 14,99€
Če bi privolitev mednarodne skupnosti v trajno zasedbo »Novorusije« opogumila ruski režim (sedanji ali prihodnji) za nove vojaške avanture, bo vsako premirje zaman. V tem primeru bi tudi tisti, ki se zmrdujejo ob vsaki omembi zgodovinskih analogij s Hitlerjem, morali priznati, da bi imeli opraviti s ponovitvijo münchenskega sporazuma iz 1938. Še toliko bolj, ker bi bila Ukrajina zaradi geografskih razlogov – nič manj kot druga Čehoslovaška republika leta 1939 – težko ubranljiva, če bi zahodne sile dovolile, da se območje ob Azovskem morju med Krimom in Donbasom iz dolgoročno neubranljivega koridorja utrdi v oporišče, iz katerega se ob vsaki priliki lahko lansira nov napad na Ukrajino. Takšen napad je toliko bolj verjeten, ker bo protirusko občutje, ki se bo zaradi vojne izkušnje globoko zažrlo v politično kulturo nezasedene Ukrajine, še naprej služilo kot rdeča cunja za radikalizirani in opogumljeni ruski imperializem.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se