Kitajska vse resneje ogroža prestol ZDA

Zahodni svet rad koristi delitve na t. i. »dobre« demokracije in »slabe« avtoritarne režime. V nekaj desetletjih je Kitajska razvila samosvoj politični sistem, ki ne sodi v nobeno od navedenih kategorij. Pokojni Daniel Bell, nekoč sociolog in profesor na Harvardu, ga je skušal orisati kot sistem »politične meritokracije«. Predstavlja alternativo ureditvam zahodnega sveta.
 
Med partijo in ljudstvom že nekaj desetletij velja dogovor »mi vam zagotovimo boljše življenje, vi sledite našim ukazom«. Kitajski sistem ima pomanjkljivosti, kljub vsemu pa s stalnimi reformami uspešno koristi danosti, odpravlja pomanjkljivosti ter tako uspešno topi razvojni zaostanek in vzdržuje pogoje za rast ekonomije. Rezultati ne izostajajo.
 
Kitajska je postala druga največja svetovna ekonomija, največja izvoznica, ima največ registriranih patentov, je največji investitor na tujih trgih, s projektom urbanizacije je dvignila življenjski standard in ogromen delež prebivalstva potegnila iz revščine,... Nenazadnje, Kitajska je edina država skupine G20, ki je tudi v letu 2020, času pandemije, času najhujših gospodarskih in socialnih pretresov po drugi svetovni vojni, zabeležila rast BDP (2,3 odstotka) in rast neposrednih tujih naložb. In dokler bo tako, »dogovor« ne bo ogrožen.
 
Po velikosti BDP vse resneje ogroža prestol, na katerem se še nahajajo Združene države Amerike. Ocenjujemo, da bo v globalnem BDP za leto 2020 delež ZDA predstavljal 24,8 odstotka in delež Kitajske 18,2 odstotka. Delež BDP Kitajske tako predstavlja 74 odstotkov ameriškega BDP. Graf v nadaljevanju ponazarja, kako se je delež spreminjal skozi čas oziroma od leta 1970.
 

 
Kitajski razvoj že več desetletij temelji na petletnih načrtih, ki jih na plenarnem zasedanju sprejema partijski vrh. Doslej so jih sprejeli 13. Načrti niso le zbir dobrih želja. Delujejo precej realistično. Od vstopa v novo tisočletje in v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) decembra 2001, je Kitajska na vsakih deset let velikost BDP podvojila, zaostanek za ZDA pa zmanjševala s tempom, ki v povprečju presega 13 odstotnih točk / 5 let.
 

 
Čez dober mesec dni pričakujemo sprejetje 14. petletnega razvojnega načrta Kitajske za obdobje 2021-2025. Katere bodo politične prednostne naloge, je bilo razkrito na lanskem oktobrskem (petem) plenarnem zasedanju partijskega vrha. Smer politike se bistveno ne bo spremenila. V ospredju ostaja nadaljnji razvoj ob sočasnem ohranjanju stabilnosti. So pa bolj izpostavljene teme, ki v zadnjem času pridobivajo na pomenu ali za Kitajsko predstavljajo povišana tveganja.
 
Bivši predsednik ZDA Donald Trump je odnos s Kitajsko privedel na eno najnižjih točk vse od vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama (1979). Posledice niso izostale. Kitajska trgovinskega dogovora z ZDA v letu 2020 ni izpolnila. Iz ZDA je uvozila le dobro polovico dogovorjenega, sočasno pa ohranjala visoko raven izvoza v ZDA in posledično visoko raven njihovega trgovinskega primanjkljaja.
 
ZDA so Kitajsko prisilile k razmisleku. 14. petletni načrt tako predvideva preusmeritev k rasti, temelječi na velikem potencialu notranjega trga, zmanjševanje odvisnosti od tujih trgov, še posebno na področju visoke tehnologije, z nadaljnjimi reformami bo optimirala ponudbo in povpraševanje, spodbujala bo inteligentne rešitve, okolju prijaznejše tehnologije, ohranjala bo položaj v oskrbovalni verigi in v mednarodni trgovini,…
 
Ni naključje, da je Kitajska po dolgoletnih dogovarjanjih ravno v letu 2020 sklenila več novih strateških partnerstev z drugimi državami oziroma regijami. Med njimi je tudi največji trgovinski dogovor vseh časov (RCEP). Zaradi vseh novih dogovorov se kaj bistveno na kratek rok ne bo spremenilo. Je pa opozorilo, da je svet (tudi EU) pripravljen sodelovati s Kitajsko, navkljub očitkom o nespoštovanju človekovih pravic. Očitno 1,4 milijarde razlogov to hibo pretehta.
 
Vsekakor ima 15. petletni načrt 2026-2030 (ko in če bo sprejet) ima dobre nastavke, da tekom tega obdobja Kitajska prevzame prestol od ZDA in postane po kriteriju BDP največja ekonomija na svetu. Trenutno je videti, da jo bo na tej poti težko ogroziti in da ključno grožnjo predstavlja kar sama sebi.