Kam se odpravlja človeštvo: na sivo ali rdečo skalo?

Med najvplivnejšimi igralci izstopa nekaj slavnih imen, kot so Paul Allen (Vulcan Aerospace), Jeff Bezos (Blue Origin) in Richard Branson (Virgin Galactic), posebno mesto pa si najbrž zasluži Elon Musk in njegov SpaceX, ki z velikimi koraki napreduje v izpolnjevanju ambiciozne Muskove vizije.

Kolonizacija vesolja je kritična tako z razvojnega kot eksistenčnega vidika.

SpaceX je v relativno kratkem času uspelo doseči številne mejnike na poti do komercialne dostopnosti in izkoriščanja vesolja, med katerimi je najpomembnejši razvoj raketne tehnologije za večkratno uporabo. Ta namreč omogoča drastično znižanje stroškov izstrelitve, ključnega dejavnika pri vsakršnih ambicijah udejstvovanja v Zemljini orbiti in globlje v vesolju. SpaceX si je s tem hitro izboril status enega glavnih ponudnikov izstrelitvenih storitev svetovnim vesoljskim agencijam, a njihove ambicije segajo še precej više.

Musk ne bo zadovoljen zgolj s preskrbovanjem Mednarodne vesoljske postaje (ISS) ali transportom satelitov v orbito, ampak namerava že prihodnje leto tja prvič poslati tudi človeško posadko. To naj bi bila naloga za (za zdaj še netestirano) raketo Falcon Heavy in modul Crew Dragon, ki si ju tudi v ameriški vesoljski agenciji Nasa ogledujejo kot kandidata za vrnitev v vesolje. Po besedah sedanjega prvega moža Nase Roberta Lightfoota se agencija spogleduje z idejo bodisi ponovnega obiska Lune bodisi poleta mimo nje in naprej v globočine vesolja. Tudi če se Nasa ne bo odločila za nobeno od omenjenih misij, se bo tega podviga verjetno lotil kar Musk sam. SpaceX sta namreč kontaktirala dva (za zdaj še neidentificirana, a očitno premožna) posameznika, ki se hočeta podati na pot okoli Lune.

Stroški poleta okoli Lune naj bi bili po Muskovih besedah primerljivi s stroški transporta astronavtov do ISS in nazaj, za kar Nasa ruski vesoljski agenciji Roscosmos odšteje okoli 70 milijonov zelencev na astronavta.

Prelomna misija, ki bo trajala približno teden dni, naj bi posadko ponesla več kot pol milijona kilometrov od Zemlje, torej dlje od do zdaj največje oddaljenosti okoli 400.000 kilometrov, ki so jih leta 1970 dosegli astronavti nesrečnega Apolla 13. Podobno kot Jim Lovell, Fred Haise in Jack Swigert naj bi tudi tokratni obiskovalci Lunino površino občudovali zgolj od daleč, saj pristanek ni načrtovan. Tako bo zadnji s to častjo vsaj še nekaj časa ostal (žal januarja letos preminuli) Eugene Cernan, poveljnik Apolla 17. V vsakem primeru bi uspešna misija pomenila, da se človek zunaj Zemljine orbite podaja prvič po skoraj pol stoletja, saj je decembra lani od Cernanovega odhoda z Lune minilo že dolgih 44 let.

Po scenariju Marsovca ali Popolnega spomina?

Čeprav so impresivni, so vsi našteti Muskovi dosežki le kaplja v morje v primerjavi z njegovimi megalomanskimi načrti osvajanja Marsa. Že prihodnje desetletje želi namreč na površje Rdečega planeta poslati prvo človeško odpravo, do leta 2040 pa tam postaviti pravcato kolonijo s populacijo 80.000 nadobudnih raziskovalcev in avanturistov. Za dolgo pot do Marsa in nazaj naj bi skrbel večstopenjski transportni sistem, ki bi na začetku lahko sprejel do sto potnikov. Pogon bi bil v domeni povečane različice že uveljavljenega izstrelitvenega sistema za večkratno uporabo.

10 milijard dolarjev na osebo bo po oceni Elona Muska 
stal polet na Mars.

Stroške take odprave Musk ocenjuje na okoli deset milijard dolarjev na osebo, kar pa naj bi se z razvojem tehnologije za večkratno uporabo, z možnostjo preskrbe z gorivom v orbiti in proizvodnjo goriva na Marsu v prihodnje lahko znižalo za več desetkrat. Če bi bila tehnologija uspešna, bi jo lahko uporabljala tudi medplanetarna plovila na drugih misijah v širjave našega osončja, ki so zanimive z znanstvenega ali potencialno celo kolonialnega vidika. A prej bo kljub temu treba rešiti več neznank: od dejanske smotrnosti takih odprav ob uporabi sedanje tehnologije do prilagodljivosti človeške biologije na dolgoročno bivanje v sovražnem, ledenem, prašnem okolju z majhno gravitacijo in velikimi količinami smrtonosnega sevanja, pa seveda do večne zagonetke – finančne izvedbe tako kolosalnega projekta skoraj nepredstavljive tehnološke kompleksnosti.

Luna je 
najboljši sosed

Prav zaradi naštetega se taki drzni načrti zdijo vendarle nekoliko nerealni celo številnim poznavalcem, ki opozarjajo na Muskovo dolgo zgodovino ambicioznih ciljev in zgrešenih rokov. Nekateri prekaljeni vesoljski mački, kot je, denimo, direktor Evropske vesoljske agencije (ESA) Johann-Dietrich Wörner, zato kot naslednji logični korak vidijo vzpostavitev lunarne kolonije. Baza, za katero ESA in ruska agencija Roscosmos z izvidniškimi pristajalniki že pripravljata teren, domnevno pomeni ključni korak v zagotovitvi prihodnosti človeškega raziskovanja vesolja, saj v primerjavi z morebitno postojanko na Marsu ponuja številne prednosti.

Luna, naš naravni satelit, bi dolgoročno lahko postala oporišče za vse prihodnje odprave v vesolje.

Prva je dejstvo, da je človeštvo Luno že obiskalo, zato ima s podobnimi avanturami že izkušnje. Druga je seveda bližina, kar pomeni neprimerljivo manjši finančni zalogaj in vsaj teoretično možnost reševanja v primeru težav, saj bo Luna prej ali slej postala testni poligon za človekovo bivanje v vesolju. Hkrati je Luna potencialni vir koristnih surovin, od vodnega ledu, ki se lahko razcepi v vodik za gorivne celice ter kisik za nemoteno delovanje baze, do dragocenih materialov, uporabnih v tehnologijah prihodnosti (denimo v jedrski fuziji), zato jo nekateri imenujejo kar »bencinska črpalka na nebu«. Poleg tega je Lunina gravitacija šibka in ji ni tako težko uiti kot Zemljini. To pomeni precej manjšo porabo goriva. Za konec pa lahko Luna postane tudi strateško pomembna komunikacijska in teleskopska postojanka. Vse našteto pomeni, da bi naš naravni satelit lahko dejansko postal dolgoročno oporišče za vse prihodnje odprave v globine vesolja.

Spoznaj novega šefa. Ni isti kot stari šef.

In to še zdaleč ni zanemarljivo, saj človeštvo takšno postojanko neizpodbitno potrebuje, če ima kakršnekoli vesoljske ambicije. A obeta se prav nasprotno, saj bo čez kakšno desetletje izgubilo edino bazo, ki se za zdaj tej definiciji približa. Leta 2024 se bo legendarna ISS najbrž poslovila od aktivnega služenja, poleg spektakularnega slovesa v ognjenih zubljih in nostalgije bo 150-milijardna znanstvena postojanka za seboj pustila tudi veliko vrzel, saj načrti o njenem nasledstvu še niso jasni. Čeprav se je Nasa še pred desetletjem med mandatom predsednika Busha v programu Constellation (Sozvezdje) nameravala vrniti na Luno in tam vzpostaviti stalno bazo, je Obamova administracija to idejo neslavno sestrelila s pojasnilom, da so tam pač že bili.

A takšno stališče se utegne kmalu spremeniti, saj je novi predsednik Donald Trump kljub skoraj neobstoječemu programu od časa do časa nakazal, da je raziskovanju globokega vesolja zelo naklonjen. Temu v prid govorita tudi imeni njegovih svetovalcev za področje vesolja med volilno kampanjo, saj Robert Walker in Peter Navarro največjo vesoljsko agencijo sveta vidita na prvi bojni črti raziskovanja globokega Osončja in vesolja. Zelo se zavzemata tudi za krepitev njenega 17-milijardnega proračuna, kar pomeni le pol odstotka celotnega zveznega proračuna – pravi drobiž v primerjavi z vrhuncem vesoljske tekme v 60. letih, ko je v Nasin mošnjiček padlo skoraj pet odstotkov zveznega proračuna.

Vesolje je ultimativni oder, na katerem lahko človeštvo, morda celo prvič v zgodovini, resnično združi moči in enotno stopi na pot proti zvezdam.

Walker in Navarro sta naklonjena tudi ideji lunarne baze, in če se uresničijo napovedi o izboljšanju odnosov med Rusijo in ZDA pod vodstvom Trumpa, bo ameriška administracija najbrž manj zadržana do sodelovanja v projektu, katerega del je tudi Rusija. To bi projektu lahko dalo zagon in zagotovilo mednarodno podporo, saj bi bila unilateralna misija prezahteven projekt za posamezno nacionalno entiteto. Wörner in kolegi si namreč koncept Lunarne vasi zamišljajo kot odprt, mednarodni projekt, v katerem bo pestra skupnost javnih in zasebnih podjetij na Luni opravljala različne misije, od teleskopskih opazovanj do gradnje habitatov, od rudarjenja do turizma. Lunarna baza bo rasla postopno in skladno s potrebami. Sčasoma bo tako vzpostavljena tudi kritična infrastruktura in praktično znanje za nadaljnje raziskovanje Osončja.

Lunarna baza bi bila najbrž zelo podobna polarnim postojankam, ki so zasnovane za preživetje v ekstremnih pogojih. Antarktična baza McMurdo ima, denimo, zdaj že več kot sto struktur, je sposobna gostiti populacijo 1200 ljudi in se ponaša z infrastrukturo, ki bi jo znanstvenikom zavidali celo prebivalci marsikaterega manjšega mesteca.

Prav to je tudi nekoliko idealističen, a zelo plemenit cilj, saj se človeštvo konec koncev spopada z dvema fundamentalnima krivuljama razvoja: ali bomo za vedno ostali na Zemlji, kjer se nam prej ali slej obeta izumrtje zaradi apokaliptičnega dogodka (supervulkan, udarec asteroida, zvezdna supernova, izbruh gama žarkov, jedrska vojna in podobno), ali pa se razvijemo v vesoljsko civilizacijo, ki ji bo večplanetarno bivanje zagotovilo dolgoročno preživetje. A četudi ignoriramo nadrealistični, eksistenčni vidik raziskovanja zunajzemeljskih svetov, to pomeni samo kamenček v vesoljskem mozaiku. Že desetletja namreč različne vesoljske misije držav ne spodbujajo le k (večinoma) prijateljski tekmovalnosti, ki prinaša neprecedenčen tehnološki napredek in gospodarsko rast, ampak tudi k sodelovanju, povezovanju in vzajemnemu zaupanju. V nasprotju z našimi egocentričnimi, malenkostnimi zdrahami na Zemlji je vesolje ultimativni izziv, ki s svojo sovražnostjo in zahtevnostjo v človeštvu vzbuja navdih po premagovanju ovir, združevanju in ustvarjanju skupne dediščine, na katero bo res lahko ponosno. Vesolje je ultimativni oder, na katerem lahko človeštvo, morda celo prvič v zgodovini homo sapiensa, resnično združi moči in enotno stopi na pot proti zvezdam.