V nadaljevanju preberite:

Bila je najhladnejša zima v zadnjih dvesto letih. Na okna se je prijemal mraz, cevi so zamrznile in v hiši na cesti Fitzroy številka 23 londonskega Primrose Hilla se je Sylvia Plath s svojima majhnima otrokoma želela ogreti, skupaj z njima se je v tistih dneh borila proti trdovratnemu virusu gripe.

A tridesetletna Plathova se ni borila samo proti influenci, čustveno breme dogodkov zadnjih nekaj mesecev jo je pritiskalo ob zid; po tistem, ko jo je mož Ted Hughes zapustil zaradi druge, se je k njej spet priplazila depresija, ki ji je bila še kako znana. Znova se je soočala z nespečnostjo in jemala antidepresive.

Enajstega februarja 1963 je ob 4.30 zjutraj za svoja speča otroka pripravila kruh in mleko, tesno zaprla kuhinjska vrata, jih založila z mokrimi brisačami, prižgala plinsko pečico in vanjo položila glavo. Našli so jo nekaj ur kasneje. Umrla je zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom. A v tistih urah se je z odhodom nekega življenja rojevalo novo: ena najbolj znanih ameriških pesnic in še danes oboževana feministična ikona.