Predstava Sylvia približa življenje velike književnice in opazuje nihanje različnih delov osebnosti Sylvie Plath po obdobjih vse do tragičnega konca.
Galerija
Pod projekt se v vlogi režiserja podpisuje Fabrice Murgia, glasbo je napisala An Pierlé, režija in filmska kamera sta delo Juliette Van Dormael, scenografinja je Rudy Sabounghi, kostumografinja Marie-Hélène Balau, raziskovanje in dramaturško sodelovanje: Cécile Michel, oblikovanje videa in luči: Giacinto Caponio, asistentka režije: Justine Lequette, asistent scenografije: Julien Soulier, asistent oblikovanja videa: Dimitri Petrovic. FOTO: Hubert Amiel
V nadaljevanju preberite:
Bila je najhladnejša zima v zadnjih dvesto letih. Na okna se je prijemal mraz, cevi so zamrznile in v hiši na cesti Fitzroy številka 23 londonskega Primrose Hilla se je Sylvia Plath s svojima majhnima otrokoma želela ogreti, skupaj z njima se je v tistih dneh borila proti trdovratnemu virusu gripe.
A tridesetletna Plathova se ni borila samo proti influenci, čustveno breme dogodkov zadnjih nekaj mesecev jo je pritiskalo ob zid; po tistem, ko jo je mož Ted Hughes zapustil zaradi druge, se je k njej spet priplazila depresija, ki ji je bila še kako znana. Znova se je soočala z nespečnostjo in jemala antidepresive.
Enajstega februarja 1963 je ob 4.30 zjutraj za svoja speča otroka pripravila kruh in mleko, tesno zaprla kuhinjska vrata, jih založila z mokrimi brisačami, prižgala plinsko pečico in vanjo položila glavo. Našli so jo nekaj ur kasneje. Umrla je zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom. A v tistih urah se je z odhodom nekega življenja rojevalo novo: ena najbolj znanih ameriških pesnic in še danes oboževana feministična ikona.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji