Govejo juho razvažajo v steklenicah

Avstrijski cesar Franc Jožef I. se je peljal z Dunaja v Trst in v Naklem postal lačen. S spremstvom se je ustavil pred gostilno Pr' Kovač. Tam je prvič jedel kranjsko klobaso. Vse drugo je zgodovina.

Ne le kranjske, točno tako napravljene, kot jo je jedel cesar, gostišče danes ponuja še nekaj domačega, prepoznanega, a vendar prevečkrat spregledanega. »Imamo prijatelja iz Italije, ki je pri nas dobil na mizo ob kosilu najprej govejo juho in dejal, da je to nekaj najboljšega, kar je poskusil,« začne Maksimilijana Marinšek.

»Kadar sva z možem Andrejem odhajala k njemu na obisk, si je vedno zaželel le goveje juhe. Nekako sva jo morala transportirati do njega in tako sva prišla na idejo, da bi jo pravilno pakirala.«


Stalno sta razmišljala, da bi ponudila nekaj, česar drugi nimajo, pa poudari Andrej, šef kuhinje. »Med pomladnim valom koronavirusa je bilo več časa in smo idejo razdelali. Postopek smo s pomočjo prijateljev, poznavalcev kulinarike, razvijali in moram poudariti, da je bil kar velik projekt. Ne da bi našo govejo juho samo nalili v steklenico in jo poslali v svet. Treba je bilo izpiliti postopek, da bo pravilno skuhana in nato pripravljena za transport ter prodajo. Vsakdo ve, da je juha lahko odlična, a če je nepravilno shranjena, se hitro pokvari.« Maksimilijana nadaljuje: »Ideja je morala pasti na pravo mesto v pravem času. Spomladi je bila gostilna zaprta. Mož je lastnoročno obnavljal notranjost, ob tem pa še premišljeval o ideji goveje juhe za domov. Zavedava se, da naju še čaka dolga pot s to našo govejo juho v steklenici. Gostinstvo je postala borba in v tem času je pomembno le to, da imajo zaposleni plačo.«

Ko počasi nizamo besede, kot se počasi kuha goveja juha, se Andrej ozre v preteklost: »Gosti so postajali bolj in bolj zahtevni. Gostinci smo nekako, kot rečemo v natakarskem žargonu, zaolavali. Jedilni listi so postajali debeli kot knjiga. Letos se je jedilni list pri nas porezal za tri četrtine. Obvladovati smo začeli čas, s tem pa tudi posvetili pozornost pripravi jedi in zato pridobili kakovost. Prej smo imeli samo ogromno dela.«

Babičine izkušnje

Goveja juha je stalnica na mizah slovenskih družin in v ponudbi pravih domačih gostišč. Že ko se kuha, v prostoru zadiši po domačnosti, goveja juha je prva stvar, ki si je zaželimo, ko pridemo s popotovanja ali v času, ko se nas loteva bolezen.
»Osnova recepta so izkušnje naše babice Slavke iz Gostilne pri Slavki na Podbrezjah. Juhe se je kuhalo na več načinov, o tem bi lahko debatirali v nedogled, a naša je pripravljena točno tako, kot je našo babico Slavko naučila njena babica,« pove Andrej Marinšek.


»Juha je iz mesa izključno v Sloveniji vzrejene govedi, zelenjava je z okoliških kmetij, od začimb je samo poper in sol in ter nekaj zelišč z vrta. Ni dodanih nobenih konzervansov in nobenih ojačevalcev okusa, juha pa se kuha, kar je najbolj pomembno, počasi, na zmernem ognju z veliko pozornosti in ljubezni ter potrpljenja vsaj štiri ure.«

Naenkrat je lahko skuhajo 110 litrov in jo nalijejo v litrske steklenice, pasterizirajo ter pripravijo za dostavo po Sloveniji. »Vse je delano ročno, časa gre veliko, toda občutek pri tem je odličen,« s ponosnim nasmehom razgrne Maksimilijana. »Zaradi postopka pasterizacije je dobra tri tedne, liter pa je primeren za eno štiričlansko družino.«


Glasno dodajmo za nepoučene: obvezno je skuhati zakuho posebej, ne v juhi! »Nočeva, da bi bila goveja juha industrijska, to naj bo izdelek višje kakovosti, tako da pride do izraza okus. Pakiranje v tetrapak ali kakšno drugo posodo bi zadevo pocenilo, a to ni to,« sta odločena Marinškova.


Domača goveja juha babice Slavke je na voljo v trgovinah v Ljubljani in Luciji, imajo jo tudi v Lescah, prek zavoda Mali plac za prihodnost pa poteka dostava na Ptuj, v Novo mesto in do Primorske ter seveda v Ljubljano, saj gredo poti skozi prestolnico. Seveda se jo da za domov dobiti tudi v Naklem, sami pa je po domovih ne razvažajo. Goveja juha iz gostilne Pr' Kovač vam bo v teh zoprnih časih, ko ne smemo k babicam ali na naša družinska praznovanja, prinesla vonj po domu in vas spomnila na trenutke nedeljskih družinskih kosil, ki so jih pripravljale naše stare mame.