Goriška brda spet vabijo

Brda poznam še iz časa stare države. Takrat sem imel občutek, da se tam vse vrti okoli glasbe, saj so sloviti žuri na Humu ali v Vipolžah privabljali na tisoče mladih od blizu in daleč. Potem so prišli na vrsto še bolj sloviti vinarji, ki so tako očarali svet, da je ta preprosto moral odkriti, kje se tako lepa zgodba začne. Da bi bila podoba paradiža popolna, so sliko vedno dopolnjevale češnje.

Tako slastne, sočne in rdeče kot vse, kar je briško.
V resnici je vsa ta enkratna gričevnata briška ubranost narave predvsem zelena. A simbol Bricev, simbol njihovega pogleda na svet, njihove ljubezni do zemlje in radostnega druženja je vendarle barva češenj. Od rdeče do sreče ni daleč.

Brda so začela cveteti kot prava oaza zelenega turizma. Brez velikih hotelov in množičnih obiskov, a z veliko simpatične podjetnosti, ki je v prvi vrsti slonela na pregovorni gostoljubnosti Bricev. Svoje je dodala imenitna kulinarika, ki je tu vedno slonela na proizvodih z domačega vrta in hleva in zdelo se je, da vsesplošnemu napredku ni videti ne konca ne kraja. A se je tudi njim zgodil virus covid-19. Čeprav se bojda s tem sovragom ni spopadel niti en sam samcati Bric, se je življenje tukaj, tako kot drugod po svetu, ustavilo.

A zdaj se vrača. Hotel sem biti med prvimi gosti. Pa ne zato, da bi modroval o usodi. V prvi vrsti sem si želel spiti kozarček ali dva domačega belega v družbi s kakšnim starim prijateljem in prinesti domov čim več češenj, da jih razdelim svojim najbližjim. Pa da mi žena speče njen češnjev štrudelj, zame najboljšo sladico na svetu. Pozabiti nisem smel niti na karton ali dva vina in slastni šalam.

V Brdih je najbolje narediti krog. Če greš v obratni smeri urnega kazalca, iz Podsabotina takoj zaviješ na Kojsko in Gonjače. Kmalu se ti odpre pogled, ki človeka zlahka prevzame. Razposajeni griči z neskončnimi strumno urejenimi brajdami se kot v kakšni impresionistični mojstrovini širijo proti furlanski nižini, zelena se meša z modrino, sivobeli zaselki vrh gričev so kot pisan okras na poročni torti. Človek bi se takoj ustavil, popil kavico, jo mogoče celo nadgradil s čim še bolj plemenitim, a ne vidim nič odprtega.
Šmartno je rešitev. Srednjeveški trg z visokim obzidjem, ki je stoletja igral zelo pomembno vlogo v vojnah med Benečani in Avstrijci, je danes največja turistična znamenitost Brd.

Z monumentalno cerkvijo sv. Martina, ki jo je mojstrsko preuredil slikar in kipar Tone Kralj, slikovitimi ozkimi uličicami in pristno briško bivanjsko arhitekturo je pravo mesto za potep. Pri Hiši kulture Šmartno ali po domače Pr' Naad ni slutiti, da bi kakšni temni oblaki skrbeli mamo Tatjano in hčerko Saro Bašin. Imajo tudi koncertno dvorano in likovno galerijo, skuhajo in postrežejo le sveže in pristno domače. Še vino, klet Čarga nosi častljivo letnico nastanka 1767, je Martin Erzetič prinesel prav med našim obiskom. Seveda smo ga morali takoj poskusiti. Bilo je izvrstno, tako kot sirkova (koruzna) juha, frtalja s šparglji in belo polento, pečenice ter orehova čokoladna torta brez moke za posladek.


Uživali smo, a morali smo naprej. V Dobrovem smo v restavraciji pod oljkami z razgledom spili kavico, na Golem Brdu pa sta nas z imenitno žganico, ki se je pozabljena v hrastovem sodu po štiridesetih letih obarvala v pravi konjak, postregla mojster keramike Ivan Skubin in njegova žena. Umetnika, ki ima v domači hiši s čudovitim vrtom ob svoji delavnici tudi lepo galerijo, so letos počastili s sprejemom v Mednarodno keramično združenje v Ženevi.

A slavnostni dogodek ob tej priložnosti so iz znanih vzrokov prestavili, prav tako kot tudi njegovo razstavo v Pekingu.
Ja, marsikaj gre letos narobe, a češnje v Brdih so se odlično odrezale. Znani sadjar Albin Colja iz Gornjega Cerovega je zelo zadovoljen z letino, ob sveže obranih sadežih pa nas je presenetil z izbiro aperitiva. Šeri, da malo takih. In ravno pravšnji uvod v obisk kleti Ščurek ter degustacijo, ki je sledila. Naš gostitelj je bil tokrat najstarejši gospodarjev sin Primož, ki se je izkazal kot prefinjeni poznavalec vin. Ta pa so svoje tako in tako povedala sama. V družbi domačega pršuta, sira in oliv so bile zgodbe zelo zanimive.


V dveh dneh smo se naužili veliko lepot tega čarobnega sveta, ugnezdenega na pol poti med Alpami in Jadranskim morjem, a je ostalo še prav toliko razlogov za ponoven obisk. Če še ne veste, kam s tistimi turističnimi boni za 200 evrov, vam rade volje ponudim namig. Brda spet vabijo!