»Dojenček se bo moral navaditi na kolesarski način življenja«

Na Vuelti ni prostora za mlade mamice in dojenčke. Vsaj tako se zdi ob vrvežu in adrenalinu, ki spremljata kolesarske dirke najvišje ravni. Vendar to ne velja za Loro Klinc, srčno izbranko Primoža Rogliča, in njunega prvorojenca, ki svojega kolesarskega junaka vestno spremljata ob španskih cestah. Te so po Lorinih besedah precej bolj prijazne, kot so bile maja letos italijanske. Od Primoža se z malim Levom poslovita pred štartom vsake etape in ga spet navdušeno pozdravita v cilju.

Nikakor se ne pustite odgnati z dirk, na katerih nastopa Primož. Na Giru ste ga spremljali v visoki nosečnosti, na Vuelti se v spremstvu še ne trimesečnega sina od njega poslovite na štartu etape in ga nato pozdravite v cilju. Kako se je z novimi življenjskimi vlogami in izzivi spremenilo vaše spremljanje Primoževih dirk?

V vsak hrib ne morem več iti, vendar še vedno ostajam blizu Primožu. Zdaj je zame spremljanje dirk manj stresno. Prej sem razmišljala le o njem, o tem, ali bo vse v redu z njim, ali bo v določeni etapi dosegel svoj cilj, ki mi ga vedno zaupa pred štartom. Včasih sem bila živčna v pričakovanju, kako se bo razpletlo, zdaj nisem več. Zdaj imam ob sebi Leva, moja prva skrb je zdaj on.

Že dolgo ste na poti z avtodomom. Brez pomoči bržkone ne bi zmogli.

Tako je, že več kot dva tedna smo na poti z avtodomom, ki nam ga je za eno leto dala v uporabo Adria Mobil. Iz Slovenije smo krenili v četrtek, 29. avgusta, da smo do nedelje prišli na etapo s ciljem v Andori. Najprej so me spremljali starši in brat, nato sta jih v Bilbau zamenjala Špela in Primož Čerin, ki odlično opravljata vlogo vršilcev dolžnosti babice in dedka. Imam izjemno dobro podporo.

O tem, da bi se odpovedali spremljanju Primoža, pa niste razmišljali?

Ne vem, zakaj bi se odpovedala spremljanju Primoža, Lev se bo moral čim prej navaditi na naš, kolesarski način življenja. Takšno je njegovo življenje. Vedno imam sicer v glavi načrt B, če bi se kaj zalomilo. Vuelta pa je primerna kot prva dirka za obisk z dojenčkom, je precej manj stresna kot Giro ali Tour. Tu je vzdušje bolj intimno, pri organizaciji niso tako strogi kot v Franciji in Italiji. Tu se, če je treba, malo sporečeš s policisti ob cesti, ki te sicer nič ne razumejo, vendar ponavadi dosežeš svoje.

Pa se vrniva k Giru, na katerem so Primoža v zadnjem tednu načele zdravstvene težave in posledice padca. Videlo se je, da je do tretjega mesta prikolesaril v velikih bolečinah. Kako ste vi doživljali njegovo kalvarijo?

Med Girom me je bolelo srce, ko sem videla, kako trpi. Spreletavala me je groza, vsakič ko sem ga pogledala, imela sem občutek, da ga režejo na živo. Tega mu nisem smela pokazati, ker sem vedno njegova zadnja opora. Pri sebi mi je bilo izjemno težko. Predvsem po 15. etapi s ciljem v Comu, v kateri je padel. Ta me je najbolj pretresla, nato še 20. etapa, po kateri je bil Primož povsem neprepoznaven. Na vrhu ciljnega vzpona je bila tudi moja družina, vsi so rekli, da se ni več odzival na nič in nikogar. Ni bilo v redu. Četudi mi na koncu ne bi bilo treba iti v devetem mesecu nosečnosti pri skoraj 40 stopinjah Celzija na cilj v Verono, sem šla. Vedela sem, da mu bo to zelo veliko pomenilo.

Kakšno pa je bilo olajšanje na cilju?

Vesela sem bila, da je konec dirke, ni pa še bilo konec stresa. Ponedeljek po dirki je bil še zelo zahteven z vožnjo v Ljubljano naravnost na sprejeme pri predsedniku in pred ljubljansko mestno hišo. Vesela sem bila, ker sva oba dosegla svoj cilj. Njegov je bil končati na odru za zmagovalce, moj, da ta trenutek dočakam še pred Levovim rojstvom. Bilo je veliko olajšanje, čeprav je Primož po Giru potreboval še veliko časa, da se je povrnil v normalno stanje.

V Španiji mu gre veliko bolje. Kot vse kaže, bo slavil zgodovinsko prvo slovensko zmago na tritedenskih dirkah. Vas je kljub temu tudi tu kdaj spreletaval srh?

To pot je v Španiji precej bolje, čeprav sem tudi tu doživela šok zaradi padca v uvodni ekipni vožnji na kronometer. Potem se sprašuješ, zakaj se to vedno dogaja Primožu in njegovi ekipi. A vedno verjameva, da bo na koncu tako, kot mora biti. Vuelta je res precej manj stresna, izvzela bi še 17. etapo in pobeg z Nairom Quintano, ob katerem smo trepetali za rdečo majico. Okoli 80 km pred ciljem sem mislila, da bo šlo vse po zlu, nato se je položaj vendarle obrnil Primožu v prid. Razumljivo je, da vsi tekmeci dirkajo proti njemu, saj je vodja in najmočnejši na dirki. Če bo Primož tudi v nedeljo nosil rdečo majico v Madridu, si je to vsekakor zaslužil.

To bi bila lahko prva od mnogih zmag na največjih dirkah. Primož bo letos star 30 let, vendar je del kolesarske karavane le šest let, tako da bi lahko še dolgo ostal v vrhu. Koliko časa boste še »prenašali« njegovo kolesarsko življenje?

Primoža bom spremljala in ga podpirala, dokler bo treba. Koliko časa bo še dirkal, ni odvisno od mene. Dokler mu bo šlo dobro, naj vztraja, zakaj pa ne. Vidimo, kako dober je Alejandro Valverde še pri 39 letih. Če bolje pomislim, mi to ni najbolj všeč, saj pomeni, da bi bil lahko Primož v svetovnem vrhu še dolgih deset let.

Bo tudi Lev kolesar?

Upam, da ne. Preblizu sem temu športu, da bi lahko rekla, da se je lepo preživljati z njim. Preveč je odrekanja. Če si poklicni kolesar, se morajo vsi okoli tebe spremeniti, vsi se ti morajo prilagoditi in se podrediti tvojemu urniku. Če si bo Lev tega želel, mu gotovo ne bom stala na poti, vendar sem prepričana, da je veliko lepših načinov za preživljanje.

Tudi vi ste ga najbrž imeli v mislih, ko ste študirali?

Ko sem magistrirala iz evropskih študijev, sem razmišljala o stvareh, ki bi jih lahko počela, nisem mislila, da bom pristala tukaj. Ko to enkrat sprejmeš, pa se imaš zelo dobro. Zdaj Evropo doživljam na drugačen način. Znanje jezikov mi pride zelo prav, še posebno francoščina je priporočljiva v kolesarskem svetu.

Slovenci smo vas bolje spoznali, ko ste v Poletu objavili »sočne« bloge o tem, kako je spremljati Primoža na treningih in dirkah. Še pišete?

Še pišem, vendar bolj zase. Upam, da bom zbrala dovolj poguma, da bi iz mojih zapisov nastala knjiga. Na poti in ob poti s Primožem se dogaja veliko zanimivih stvari.