Brez strateškega soglasja o razvoju Slovenije bomo le še nazadovali

V mlajših letih je sprva dvomil, da lahko železarne preživijo, danes na prihodnost jekla gleda s povsem drugimi očmi. Tibor Šimonka je namreč z jeklarstvom tako ali drugače povezan že dobrih 20 let. Za krajši čas je sicer odšel v perutninsko podjetje, a tudi to je bilo takrat del Skupine Sij, kjer je trenutno glavni podpredsednik uprave. Včeraj je prevzel še eno funkcijo, postal je namreč prvi mož GZS.

V petek ste prevzeli funkcijo predsednika Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Kaj so vaši cilji v tej vlogi?

GZS se je v 170 letih zgradila v močno institucijo: ima okoli 5200 članov, ki se združujejo v okviru 13 regijskih in 25 panožnih združenj, ima posvetovalna telesa ter številne domače in mednarodne povezave. Najpomembnejši so njeni člani in ključna naloga zbornice je zastopanje njihovih interesov. Člani so njen kapital in velika moč. Kratkoročna usmeritev so seveda protikoronski ukrepi in izhod iz zdravstvene oziroma z njo povezane gospodarske krize, dolgoročno pa so ključni cilji digitalizacija, zeleni prehod, krožno gospodarstvo, pametna specializacija, vlaganja v razvoj in inovacije. To se sicer sliši kot nekakšne demagoške parole, ampak to je dejstvo, ki se dogaja iz dneva dan. To so prinesle nove tehnologije, zahteve civiliziranega sveta po čim bolj zdravem in čistem okolju ter globalizacija. Vse to narekuje, da se moraš pravočasno modernizirati in prilagajati. GZS vidim kot ključno institucijo, ki bo te trende spodbujala.

Potrebna bodo velika vlaganja v raziskave in razvoj. Ne le v zasebnem sektorju, ampak tudi v javnih inštitucijah. Tukaj je GZS v zadnjih letih naredila korak naprej, ampak brez zavedanja in ukrepanja države bodo to ostale le besede. Če se želimo s skromnih 46.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega dvigniti vsaj na 60.000, kar je tudi cilj GZS, potem potrebujemo dolgoročno strateško soglasje širšega družbeno-ekonomskega okolja. Danes uspešna industrijska podjetja po svetu dosegajo 90.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Treba se je zavedati, da je gospodarstvo ključno za oblikovanje temeljev za višji socialni standard in bogato javno infrastrukturo. Če tega zavedanja med vsemi partnerji in deležniki ne bo, bomo imeli le konflikte.
 

Kako sicer na splošno ocenjujete vladne ukrepe in pomoč gospodarstvu v času pandemije?

Brez teh ukrepov bi bila slika izredno slaba. Svoje je prispeval tudi industrijski sektor, ki je kljub pomislekom zdravstvene stroke kontinuirano posloval. Da so podjetja poslovala tudi v času zdravstvene krize, je velika sreča in pametna odločitev vseh, ki so pri tem sodelovali. Brez pomoči države bi bil izhod iz izrednih razmer veliko slabši. Imeli smo 5,5-odstotni padec BDP, kar je bolje od povprečja EU. Tudi za ukrepe nismo porabili bistveno več denarja kot države v regiji – okoli šest odstotkov BDP. Seveda pa zgodba še ni končana. Trenutno ne vemo, kakšen plaz insolventnih postopkov bo sledil, ko bodo pomoči usahnile. Upam, da ne prevelik. Prav tako bo pomembno, kakšne sheme moratorijev na posojila bodo obstajale in kakšen bo regulatorni okvir Banke Slovenije glede tega. Kajti poslovne banke imajo ogromno likvidnih sredstev, a so omejene pri odobravanju posojil prizadetim podjetjem. Če regulator ne bo spoznal, da je predvsem iz storitvene dejavnosti veliko subjektov zašlo v kratkoročne likvidnostne težave in da neustvarjanje denarnega toka ni posledica tega, da so družbe slabe, ampak ker niso smele poslovati. In če se tem družbam prek bank ne bo pomagalo, potem utegne biti ta plaz stečajev velik. Za Slovenijo so zelo pomembna srednja in manjša družinska podjetja, tudi storitvena, in če ti ne bodo prepoznani kot subjekti, ki so vredni prožnejše obravnave, potem bo to katastrofa. Tukaj bi morali vsi skupaj, še posebej vlada, odigrati bolj aktivno vlogo.


 

V glavnem se je delilo različne pomoči in dodatke, še vedno pa nimamo izhodne strategije, razen načrta za okrevanje in odpornost. Kako ga ocenjujete?

Ta načrt je le nekaj dodatnega k temu, kar sem našteval in kar moramo narediti sami. V načrtu za okrevanje in odpornost se je Slovenija bolj usmerila v nepovratna kot v povratna sredstva, s čimer ni nič narobe, saj pogoji za posojilna sredstva še niso povsem jasni. Problem pa je, da je bil ta načrt narejen, ne da bi GZS oziroma gospodarstvo pri tem igralo kakšno pomembno vlogo oziroma bilo sogovornik. GZS je že pred tem prek projekta investicijske platforme 5.0 analizirala 313 naložb podjetij za nekaj naslednjih let v vrednosti 2,8 milijarde evrov, kar je milijardo več, kot predvideva načrt za odpornost. Gre za projekte s področij, ki jih evropski načrt za okrevanje želi financirati. To so poleg klasičnih naložb v tehnologijo in opremo projekti zelenega in trajnostnega prehoda, digitalizacije ter raziskav in razvoja.

Načrt za okrevanje in odpornost, ki ga je Slovenija poslala v Bruselj, je težek 1,8 milijarde, a le 17,8 odstotka te vsote je namenjenih za podjetja, kar je izredno malo. Če bi bila GZS povabljena k pripravi tega načrta, bi se gotovo zavzemala, da bi bil ta odstotek višji. Zbornica si bo prizadevala za prerazporeditev te porabe, ki je zdaj pretežno namenjena infrastrukturnim projektom in javni upravi. Tega ne podcenjujem, saj tudi to potrebuje vlaganja in preobrazbo, si pa težko predstavljamo, da je za gospodarstvo namenjenih le slabih 18 odstotkov. Tukaj si želim, da bi država prisluhnila gospodarstvu in popravila prvotni načrt, odpornost gospodarstva ima namreč multiplikativen učinek tudi na druga področja.
 

Bi po vašem mnenju potrebovali lastno izhodno strategijo?

Menim, da je treba sprejeti lastno »vseslovensko« izhodno strategijo, vključno z reformiranim načrtom za odpornost.

Dogajanje v vladajoči koaliciji in državnem zboru je zelo negotovo. Kaj bi v trenutnih razmerah za gospodarstvo pomenil morebiten padec vlade?

Vsak padec vlade prinaša določeno negotovost v družbeno ekonomski prostor in s tem vsaj za nekaj časa spreminja obnašanje ekonomskih subjektov v takšnih ali drugačnih poslovnih namerah in odločitvah. V času, ko Slovenija prevzema predsedovanje svetu Evrope, bo pozornost mednarodne javnosti in s tem mednarodnega gospodarstva precej usmerjena v Slovenijo in bi novice o politični negotovosti, ki jo prav gotovo padec vlade povzroči, negativno vplivale na oceno in sposobnost slovenske nacionalne ekonomije v teh okoliščinah.

Sindikati so nedavno zapustili ekonomsko-socialni svet, ker da ni socialnega dialoga. V preteklosti so se za tak korak običajno odločali zaradi različnih stališč z delodajalci, tokrat zaradi odnosa vlade, ki za zdaj ne kaže pripravljenosti za korak nazaj. Vas to skrbi?

Na splošno ni dobro, če ni dialoga. Ta se mora prej ali slej vrniti, kajti če ne bo pogovora med partnerji, kaj šele skupnega zavedanja o prednostnih nalogah države, o katerih sem prej govoril, potem bo težko uresničiti ne le izhod iz krize, ampak tudi razvojne cilje Slovenije. Težko se opredelim, zakaj je do nastale situacije prišlo, na vsak način pa si želim, da bi se ta dialog spet vzpostavil: da bi zakopali bojne sekire in da bi v prihodnje znali sodelovati. Pred seboj imamo, na primer, zelo občutljivo dvigovanje minimalne plače. Jaz se sicer zavzemam za čim višje prejemke zaposlenih in za človeku dostojno raven minimalne plače, vendar je treba to dogovarjati v soodvisnosti od dodane vrednosti, ki jo dosegamo.

Foto Blaž Samec

Vlada načrtuje tako imenovano socialno kapico pri najvišjih plačah in tudi splošno razbremenitev dohodkov. Gospodarstvo se je za to sicer ves čas zavzemalo, ampak ali vas ne skrbijo dodatne vrzeli, ki bi zaradi tega nastale v pokojninski in zdravstveni blagajni pa tudi v zelo naluknjanem državnem proračunu?

Zdaj vsi gledajo le na to, kakšen primanjkljaj bo to povzročilo na prihodkovni strani. Zelo malo se govori o tem, da bi se lahko javna poraba na določenih segmentih oklestila. V javnem sektorju v glavnem naraščajo zaposlenost in stroški, v gospodarstvu, ki ustvarja prihodke, pa je slika obratna. Ne gleda se na to, kaj ustvarja dodano vrednost. V veliki meri jo ustvarjajo mladi razvojniki in drugi strokovni kadri, ki niso na najbolj izpostavljenih vodstvenih položajih, a prinašajo dodano vrednost z novimi idejami, izdelki in rešitvami. In če tem kadrom ne bomo omogočili, da bodo imeli dolgoročen interes ostati v Sloveniji glede poklicnega razvoja in življenjskega standarda nasploh, potem bodo še bolj odhajali kot zdaj.

Kot veste, lahko danes vzameš v roke prenosni računalnik in delaš na primer za ameriško podjetje od doma ali pa z vikenda svojih staršev. In mladi danes vse te možnosti izkoriščajo. Če tega kadra ne bomo znali obdržati, se nam slabo piše. Ne le da ne bomo povečali dodane vrednosti, ampak je ne bomo niti ohranili. Že ta meja 6000 evrov za socialno kapico je po oceni gospodarskih združenj postavljena bistveno previsoko. Kot zbornica se zavzemamo, da bi bila ta meja postavljena na 4600 evrov. S tem bi zajeli večje število razvojnega kadra, ki bi imel občutno višje neto prejemke, vendar bi imeli tudi višje prilive iz naslova dohodnine, davkov na potrošnjo in davka od dohodka pravnih oseb. Realnost ne bi bili le nižji prilivi v socialni blagajni, saj se bi drugi prilivi v proračun povečali in bi predstavljali osnovo za oblikovanje začasnega transferja v obe socialni blagajni. Zato te namere po naši oceni ne smemo ustaviti, četudi bo to na kratek rok pomenilo manj priliva v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Za nas ni vprašanje razvojna kapica da ali ne, ampak kako hitro jo bomo uveljavili in v koliko letih se bo spustila s 6000 na 4600 evrov. Po naši oceni bi bilo ustrezno obdobje štiri leta.

Eden od problemov ne le Slovenije, ampak tudi mnogih zahodnih gospodarstev je pomanjkanje določenih kadrov, tudi v industriji, iz katere prihajate. Utegne to postati resna ovira za nadaljnji razvoj? Ima naša država na tem področju sploh kakšno strategijo? Ta teden smo, denimo, v Delu poročali, da Beograd postaja tehnološko središče.

Res je (smeh). O tem je v članku govoril predsednik uprave NLB in jaz se z njim glede tega v celoti strinjam. Glede tega, da nas je Srbija pri tem prehitela, se lahko le vprašamo, kaj je z nami narobe. Že nekaj časa vemo, da je informacijska tehnologija ključno področje za razvoj in da je digitalizacija že močno vstopila v naš vsakdanjik, vendar mi takšnega centra nismo vzpostavili, kaj šele da bi načrtno spremenili izobraževalni sistem. Zato je to klofuta vsem nam v državi. Pri tem mislim na gospodarstvo, ki ni pravočasno zagnalo vika in krika, še bolj pa na državo oziroma na njen izobraževalni sistem, ki deluje, kot da se ni nič spremenilo. Zelo se je spremenilo, in to že pred leti. Temu se je treba prilagoditi. Tisti, ki to pravočasno zaznajo, imajo od tega koristi, drugi le stopicajo za njimi. Zato je vlaganje v razvojne kadre ključno ne le za posamezna podjetja, ampak tudi za družbo kot celoto.

Država bi morala na tem področju postaviti prednostne cilje. Izobraževalni sistem mora biti močneje oblikovan v soodvisnosti od potreb gospodarstva, podobno kot imajo to urejeno v Nemčiji in v Avstriji. Če imaš ob tem še davčni sistem, ki ne spodbuja domačih oziroma uvoza strokovnih kadrov iz tujine, nastopi težava. Ne razumem, zakaj kot izredno lepa destinacija na ugodnem geostrateškem območju z visoko kakovostjo življenja ne znamo privabljati kadra iz tujine. Ne le kader, ampak tudi to, da bi prepoznavna podjetja k nam pripeljala še sedež ali sedež za regijo. To je spet del tega skupnega strateškega koncepta razvoja, o katerem bi se morali dogovoriti v Sloveniji.

Lansko leto je bilo za jeklarje zaradi izbruha pandemije precej zahtevno. V Skupini Slovenska industrija jekla (Sij) ste kljub temu ustvarili le za desetino manj prihodkov kot leta 2019, vendar pa je bil končni rezultat precej slabši. Imeli ste skoraj 50 milijonov evrov izgube, leto prej pa 45 milijonov evrov dobička. Zakaj takšna razlika in kako je zdravstvena kriza vplivala na vaše poslovanje?

Lansko leto smo, kar zadeva rezultate, v primerjavi z večino evropskih konkurentov preživeli razmeroma dobro. Imeli smo slabih 50 milijonov evrov izgube, ki pa večinoma izvira iz slabitev sredstev in ni neposredno povezana s poslovanjem. Ko smo lani ugotovili, da dobavni tokovi tečejo in da je tudi evropska industrija delovala naprej, smo se odločili, da bomo kontinuirano proizvajali; ne glede na to, da smo zahajali v cenovne škarje in da so cene surovin rasle hitreje, kot smo lahko zaradi slabega povpraševanja prenašali to v naše prodajne cene. Naš cilj je bil ustvariti pozitiven denaren tok in se pri naših kupcih zapisati kot zanesljiv partner v teh posebnih okoliščinah.



Veliko evropskih predelovalnih industrij je namreč v preteklosti selilo zmogljivosti na Daljni vzhod in druge regije, ki so bile zaradi poceni delovne sile in bolj ohlapnih regulatornih standardov bolj ugodne, a so zdaj doživeli določen bumerang. Pandemija je namreč do včeraj zanesljive dobavne tokove nenadoma prekinila. Mi smo kot zanesljivi poslovni partnerji nadaljevali proizvodnjo, čeprav se je to na koncu poznalo na rezultatu. Naši ključni trgi so predvsem Nemčija, Italija in ZDA, kamor tudi največ izvažamo. Na tujih trgih ustvarimo namreč 84 odstotkov vseh prihodkov in s tem pristopom smo zadržali vse ključne deleže na teh trgih.

Govorili ste o tistih, ki so selili proizvodnjo v oddaljene regije. Sij je v preteklosti razvil mrežo lastnih centrov za obdelavo in distribucijo izdelkov. Se je to v času pandemije izkazalo za pravo odločitev?

Da, čeprav večino prihodkov še vedno ustvarimo z osnovnim programom specialnih jekel. Je pa to model, ki ga gradimo. Lani smo skupaj s podjetji iz skupine TPA ustanovili RSC holding, ki je postal vodilni center za podporo orodjarstvu v širši regiji. V tej skupini razvijamo izdelke za tlačno litje in brizgalno vlivanje, proizvedeno z inovativno tehnologijo aditivne proizvodnje. Te centre želimo v prihodnje še nadgrajevati. RSC holding že danes ustvarja slabih 100 milijonov evrov prihodkov in nadejamo se, da bomo jih bomo v petih letih podvojili.

To pomeni, da se je v tej zdravstveni krizi potrdilo, da je lahko bližina proizvodnje, s katero imaš manj logističnih težav, konkurenčna prednost?

Tako je. To je ena stvar. Drugi dejavnik pa je, da bodo zelo konkurenčni material in proizvodi, na primer z Daljnega vzhoda, tudi v prihodnje prihajali na evropske trge, dvomim pa, da bodo sposobni tovrstne nadgradnje jekla oziroma obdelave po meri kupcev. Evropska unija pa je zaradi ščitenja interesa različnih industrij ali lobijev do tega pretiranega uvoza precej benevolentna, zaradi česar je evropska jeklarska industrija lani utrpela velike izgube.

Kitajska je kljub epidemiji še utrdila svoj prevladujoč položaj na jeklarskem trgu. Je to, kar ste govorili, odgovor na vprašanje, kako lahko nišni jeklarji, kot so slovenski, tekmujejo z velikimi kitajskimi proizvajalci?

Pri teh enostavnih produktih z njimi preprosto ne moremo tekmovati, zato je specializacija in višja stopnja obdelave in vgrajenega znanja edini izhod. To je tisto, kar lahko rešuje evropske jeklarje. Osnovne jeklarske programe bomo gotovo še proizvajali. Tudi EU je v zelenem prehodu jeklarsko industrijo opredelila kot eno od prednostnih industrij, ki zagotavlja ne le surovine za druge vrednostne verige gospodarstva, ampak tudi za razvoj strateških tehnologij. Zato je toliko bolj nenavadno, da slovenski nacionalni energetski program tega ni prepoznal in predvidel.

Foto Blaž Samec

Jeseni je prišlo do odboja navzgor in rasti povpraševanja na jeklarskem trgu. Kakšna je situacija zdaj in kaj pričakujete do konca leta?

Prve znake pozitivnega okrevanja smo opazili v zadnjem četrtletju lani. Kar nekaj industrij je začelo dobivati zagon, vključno z avtomobilsko. Za nas so pomembni tudi drugi sektorji, kot so strojegradnja, petrokemija, energetika ... Ta močnejši zagon pa je prišel šele letos.

In zdaj ste polno zasedeni z naročili?

Da, celo bolje kot zadnji mesec pred izbruhom pandemije. Trenutna raven naročil je na zgodovinsko najvišji ravni zadnjih let. To velja za obe ključni jeklarski družbi, jeklarske centre kot tudi druge družbe. Tako da bo letošnje leto daleč najbolj uspešno v zadnjih petih letih. Ta visoka rast je po vsem, kar je bilo, dobrodošla, vendar je precej nevarna in lahko prinaša tudi precej tveganj. Kot veste, se surovine dražijo iz dneva v dan.

Kako se v Siju spopadate s to težavo?

Ta trenutek se, denimo, izogibamo potrjevanju naročil daleč v prihodnost in se omejujemo na krajše obdobje, v katerem poskušamo vnaprej zakupiti surovine in energente, kar pa je težko, ker tega trenutno ni dovolj. Primanjkuje surovin, materialov, težave so s transportom. Ta trenutek je tudi zelo veliko špekulativnih nakupov surovin, ki dvigujejo cene. Verjamem, da bo letošnje leto uspešno, težko pa ocenim, kakšna bo rast prihodnje leto.

Bo ravno dobava surovin pa tudi sestavnih delov po vaši presoji v prihodnosti postala eno ključnih vprašanj za uspešno poslovanje podjetij? Pa tukaj ne mislim le na jeklarska, ampak na splošno.

Največji izziv po moji oceni prinašajo zahteve in cilji EU po razogljičenju in zeleni prehod. Za našo panogo določeno tveganje predstavlja jekleni odpadek. V Evropi bo namreč klasičnim jeklarnam, ki imajo bistveno višji ogljični odtis kot mi, namenil veliko finančne pomoči, kar pomeni, da bodo prešle na tehnologijo, ki jo mi že uporabljamo, ali pa bodo železovo rudo nadomeščali z jeklenim odpadkom. To bo seveda znižalo njihov ogljični odtis, vendar pa bo povzročilo tudi dvig povpraševanja po tej surovini. Če ponudba jeklenega odpadka na trgu ne bo zadostna, se bojim, da bo njegova cena zrasla, kar pomeni, da se bodo jekleni izdelki podražili.

S podobnimi težavami se ubadajo tudi druge industrije. Pri tem bo zelo pomembno, ali bodo države v tej preobrazbi za zeleni prehod, ki naj bi prinesel kar 63-odstotno znižanje ogljičnega odtisa, spoznale, da je treba ponuditi pomoč industrijam, ki bodo ta prehod morale izpeljati. Ali ga bodo izvedle čim manj boleče ali pa bo na koncu morala biti cena teh izdelkov tako visoka, da bo to povzročilo verižno reakcijo v industrijah, kar bodo na koncu občutili tudi potrošniki.

Sij oziroma njegove družbe so pridobile status dobavitelja za nuklearno in letalsko industrijo. Se torej nameravate širiti tudi na te trge?

Trenutno še vedno večine naše proizvodnje ne prodamo končnim industrijskim uporabnikom. Iz naše verige bi želeli čim bolj izločiti posrednike. Želeli bi priti do končnih uporabnikov in s tem je povezana tudi pridobitev mednarodnega certifikata kakovosti EN 9100 v letalski, nuklearni in nekaterih drugih industrijah. Med drugim smo postali uradni dobavitelj ruske agencije za zagotavljanje kakovosti pri fuzijskem reaktorju Iter. Pri tem ne gre toliko za visoke zneske posla, ampak za priznanje, da si lahko dobavitelj pri tem ambicioznem projektu.

Tako kot številne druge družbe ste lani zamaknili nenujne naložbe. Kakšni so letošnji investicijski načrti in ali je cilj Sija še vedno, da bolj kot v povečevanje količine vlaga v dvig dodane vrednosti?

Lani smo za nujne in zavezujoče naložbe predvideli 40,3 milijona evrov, del tega smo zaradi epidemije preložili na kasnejši čas. V tem letu v Sij Metalu Ravne zaključujemo novo linijo za toplotno obdelavo odkovkov, konec leta pa bo v jeklarni začela obratovati četrta naprava za pretaljevanje pod žlindro za proizvodnjo najbolj čistih specialnih jekel. Med letom bomo nadaljevali modernizacijo in avtomatizacijo valjarne ter postavili novo odpraševalno napravo. V Siju Acroniju bomo izvedli nekaj manjših posodobitvenih projektov, v Siju Elektrodah smo uspešno zaključili projekt celotne prenove linije za proizvodnjo varilnih žic. Vrednost letošnjih naložb ocenjujemo na približno 50 milijonov evrov.

Lani ste poplačali eno od obveznic, nato pa izdali nove obveznice in komercialne zapise. Letos je mednarodni sindikat petih bank s Sijevima družbama Acronijem in Metalom Ravne podpisal dolgoročno sindicirano pogodbo v vrednosti 148 milijonov evrov, za refinanciranje obstoječega posojila v višini 240 milijonov evrov. Kot je razumeti, gre za finančno prestrukturiranje družbe. Kakšen je cilj na tem področju?

Lani smo iz lastnih sredstev poplačali za 51 milijonov evrov obveznic in izdali nove obveznice v višini 26 milijonov evrov in decembra še komercialne zapise. Skratka, na novo smo pridobili 52 milijonov evrov sredstev, kar kaže, da smo za vlagatelje stabilen partner tudi v času pandemije. Namen sindiciranega posojila je bil predvsem refinanciranje manj ugodnega posojila. Z izdajo obveznic in komercialnih zapisov pa smo hoteli v tem koronskem času ustvariti določeno rezervo za razvoj in amortizacijo tveganj.

Članstvo v zbornicah, tudi v GZS, že dolgo ni več obvezno, zaradi česar je marsikje prišlo do osipa. A v času epidemije se je pokazalo, da je v prizadevanjih za državne pomoči precej pomembno imeti svojo stanovsko organizacijo. Se to kaj pozna v odnosu članstva do zbornic?

Iz osebnih izkušenj lahko rečem, da smo v skupini Sij vlogo zbornice močno prepoznali, saj se je v zadnjem obdobju vključevala v vse pereče problematike in razvoje vsebine. V večini primerov je bila sogovornik. V prihodnje bi si želeli, da ne bi bili le sogovornik, ampak da bi se zbornica in njeno članstvo vključila kot partner, preden se nekateri pomembni zakoni ali programi sprejemajo na državni ravni. Kasneje je namreč to težje spreminjati. Tukaj bi morala država spoznati, da je to tako v njenem interesu kot v interesu vseh socialnih partnerjev. GZS si prizadeva biti še aktivnejša za doseganje ciljev, o katerih sva govorila, zato upam, da bo dovolj posluha na drugi strani.

Prostovoljno članstvo je dobro. Če člani ne prepoznajo, da jih zbornica zastopa in se bori za njihove interese, potem ne bodo zainteresirani za članstvo. GZS spet pridobiva pomen in članstvo, za kar je gotovo zaslužno prejšnje vodstvo. Ena od nalog, ki si jih zastavljam, je, da bi se članstvo povečalo in da bi bilo tudi sodelovanje z drugimi združenji močnejše, s čimer bi lahko več prispevali k boljšemu jutri za vse.