Težave v levem, ne tretjem kolenu

Hribi, s pojmom zajemimo tudi griče in gore, ostajajo (z leti in stoletji) pretežno enaki. Vsako leto pa tudi zgodbe o horukarskem naskakovanju bolj ali manj zahtevnih vertikal. Ista opozorila odgovornih, enake traparije neodgovornih. Kajpak del nesreč odpade na neujemljivo objektivnost, bistveno večji reženj neprijetnosti pa je subjektivne, torej človekove narave. Najbolj posplošeno, v hribe naj bi vandrali primerno opremljeni in psiho-fizično pripravljeni.

Ker nesreča redko počiva tudi v višjih legah, nam lahko v hribih pokvari dan, lahko nam vzame, no, ne bi podrobneje, lahko pa nam v nahrbtnik naloži posledice, ki jih bomo, sicer živi in pri močeh, čutili na nadaljnjih vsakoletnih podvigih.
Vse prevečkrat pozabljamo, da je osvojeni vrh kajpak osvojitev cilja, ki pa stoji natanko na polovici poti. Ako nas v dol ne peljejo s helikopterjem.

Še posebno spuščajoče se koračenje zahteva mišično moč in nadzor gibov ter seveda stabilnost sklepov. Težave, povezane s sestopanjem, se nas lotijo, ko zaradi izčrpanosti zdrsnemo, pademo, si kaj zvijemo, zaradi nedovoljšnje pripravljenosti in redne napametne hoje v hribe pa dolgoročneje obremenjujemo sklepe in vezi, sledijo vnetja, obrabe ... Na navzdolno hojo se lahko pred sezono pripravimo z vajami za stabilizacijo sklepov in mišično moč in jih negujemo tudi med vzpenjalno sezono.

Od vašega značaja je odvisno, koliko energije boste porabili ob proslavljanju osvojitve vrha. Povsod na vršičkih je lepo, a tudi pri hribolazenju naj velja, da je doma najlepše. Ker se lotimo spominov. Do doma pa nas čaka spust.



S hojo navkreber načeloma lahko povečamo kapaciteto pljuč, učvrstimo mišice in prepustimo zgodovini nekaj (kilo)gramov. Navzgor je dobro skrajšati korak, ne bo napak, ako se nekoliko naprej nagnete, predvsem pa naj bi kolen pretirano ne dvigovali. Bolj ko jih dvigate, krajši naj bi bil korak.

Vzravnano, naprej

Pri hoji navzdol, svetujejo poučeni, bodite vzravnani in nagnjeni nekoliko naprej. Pljuča so na začasnih počitnicah, nikarte čik pavzi, korak se samodejno podaljša, na trpečem delovnem mestu so kolena in gležnji.

Na strminah naj bodo kolena rahlo pokrčena, v ekstremnih nagibih s hojo slalomiramo in nevtraliziramo naklon. En napačen korak in gleženj je vsaj zvinjen – ostra bolečina, oteklina, modričavost. Naslednji sklep, ki ga je nujno sprejeti, je skrb za kolena. Pri hoji navzdol mišice, utrujene od hoje navzgor, igrajo vlogo amortizatorjev če ste hribolazec, ste se gotovo že srečali s špikanjem, če ne zbadanjem v kolenih.

Pri hoji navzdol se sila na koleno, med stegnenico in golenico, poveča za kar od sedem do osem telesnih mas, pri ženskah izraziteje kot pri moških, pa nočemo duhovičiti, zakaj. Poleg tega poleg lastne mase, teže, nosite, ako niste v družbi ekstremnega kavalirja, kavalirke, še rukzak. Ne nazadnje je treba poudariti, da je pri hoji navzdol sklep, zlasti kolenski, ob padcih pa v ekstremnejših okoliščinah v neobičajnih položajih in toliko pripravnejši za poškodbe.

Nezakrivljeno palico ...

Seveda si lahko neusodne kolenske tegobe blažimo s povoji pa najrazličnejšimi elastičnimi rešitvami, a to je začasen, blažev žegen. Tudi protibolečinske tablete ne pomagajo od tedaj do večnosti.

Je pa nekaj, če pri spustu noge delujejo amortizacijsko, si lahko namesto dveh omislite štiri amortizerje. Z vsako roko zagrabite po eno neukrivljeno palico. S palicami si lahko pomagate tudi pri hoji navzgor, je pa res, da z njihovo porabo dela večji del telesa in porabite več energije, navzdol pa njihova pravilna uporaba zaznavno zmanjša obremenitev kolen.

Vendar tudi s palicami ni najbolje opletati tja v tri dni, sicer boste naslednji dan poleg nog čutili, da lahko bolijo tudi roke, predvsem pa se nenadzorovano paličarjenje lahko prenese na vaše komolce.

Pri hoji navzgor palice nekoliko skrajšate, navzdol podaljšate. In predvsem pazite, da so vam v oporo, ne napoto. Palic ne puščamo, ne vlečemo za seboj, saj se nam kaj hitro lahko zataknejo za korenino, poklino in potem od bolečine zakolne tudi ramenski obroč.

Tako smešno je, da je že žalostno, vsakoletne podobe zmagovalno neprimerne obutve, s katero se ljudje lotevajo vzponov – povedati hočemo, da boste, vsaj za gležnje, najbolje poskrbeli s primerno obutvijo, pri kateri, verjemite, ne odloča zunanji izgled, barva. Ako z gorami niste že dolga leta na ti, nosite visoke planinske čevlje, polvisoki so sicer lažji, ampak je tudi kakšen centimeter vašega telesa bolj izpostavljen nepridipravostim, o nizkih pa ... berite v dnevnem časopisju.