Si upate živeti drugače, je vprašanje, ki ga s knjigo Izgorelost (Mladinska knjiga) postavlja Tina Bončina, zdravnica, ki se je kalila na psihiatrični kliniki v Ljubljani, zadnjih deset let pa v zasebni praksi izvaja psihoterapijo. Pravi, da jo je napisala zato, da bi dala ljudem vedeti, kako hude posledice lahko psihični vzgibi, s katerimi vstopajo v odnose, pustijo na njihovem telesu. Pa tudi zato, ker je med prakso opazila, koliko ljudi je v stiski, ker ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Knjigo je po tem, ko je o tem tolikokrat pripovedovala, napisala na dušek, v štirih mesecih, torej bistveno hitreje, kot si lahko po njenih izkušnjah opomore iztrošeno telo.
 

V uvodu ste zapisali, da opažate v zadnjih letih več primerov izgorelosti. Ali je to zaradi večje prepoznavnosti ali zaradi samega delovanja družbe?

Vzrok je v kombinaciji obojega. Vrednote v družbi so se spremenile. Posameznik ni več v ospredju, pač pa gospodarska rast in dobiček. Ko posameznik ni v ospredju, to vpliva na zdravje. Živimo namreč od socialnih stikov, pomembno nam je, da smo videni, slišani, opaženi. V zadnjem času je to drugotnega pomena. Zaposleni pogosto garajo, se razdajajo, a za to niso cenjeni. To je glavni vzrok za izgorevanje.
 

Toda tudi v preteklosti, ko je vladal kolektivni duh, človek kot posameznik ni bil v ospredju.

Je pa bilo pomembno, da vsi v družbi dobro živimo, da družba kot celota funkcionira, pomembno je bilo, da je za vse dovolj in da poskrbimo za šibke. Zdaj pa ni več tako, za šibke skrbimo vse manj.
 

Kdaj ste se srečali z definicijo izgorelosti?

Med študijem so nas učili o tem, zlasti na medicini dela in športa, vendar smo govorili o ljudeh, ki preveč delajo v službi. Torej deloholikih in perfekcionistih, ki zaradi dela ne najdejo časa za zasebno življenje. V zadnjem desetletju se je to razširilo na vsa področja življenja. Gre torej za osebnostno strukturo, ki na perfekcionističen način vstopa v vse odnose. Medtem ko smo izgorelost omenjali pri medicini dela, smo o stresu govorili tako rekoč pri vseh predmetih, saj je kroničen stres vzrok za veliko težav. Pri nas je tukaj ledino zaoral profesor Radovan Starc, ki je v svojih knjigah vse povedal o posledicah stresa na telo. Jaz pa sem hotela s knjigo predvsem narediti most med fizičnim in mentalnim, da bi ljudje spoznali, kako nekateri psihični vzgibi, s katerimi vstopajo v odnose, vplivajo na njihovo telo.
 

Kakšna je pravzaprav razlika med izgorelostjo in kroničnim stresom?

Kronični stres je proces, izgorelost pa je stanje, če sledimo mednarodni klasifikaciji bolezni, čeprav bi jo rada imenovala bolezen. Stres je odgovor telesa na povečan napor, na izziv, tudi oviro, saj nas opremi z energijo, da to premagamo. Če vse dojemamo kot napor, smo stalno aktivirani in to vodi v kronični stres. Če smo dolgo pretirano obremenjeni, začne telo počasi odpovedovati, in ko kroničnega stresnega odziva ni več, ker smo se iztrošili, telo odgovori z vnetji.
 

Zgodi se, da ljudje, ko končajo zahtevno nalogo ali se odpravijo na dopust, zbolijo. Kaj je vzrok za to?

Pod stresnim odzivom hormon kortizol ukine imunski odgovor. Kortizol nas opremi z energijo tako, da mobilizira več glukoze v krvi, da nam pospeši dihanje in bitje srca. Ko se sprostimo, kortizola ni več, imunski odgovor se prebudi in tako zbolimo. Če greste na dopust in zbolite, je to že dober znak, da je čas za spremembo.


 

Kako se torej izgorelost čuti fizično?

Za vsakega precej unikatno. Prvi znaki so ponavadi utrujenost, cinizem, nespecifične bolečine, motnje spanja, slabša koncentracija in slab spomin. Ko se še bolj razvije, so bolečine čedalje večje, pojavlja se več infekcij, v človeku se poraja želja, da bi vse pustil za sabo, ima velike težave s spanjem, upade mu libido, nihata telesna teža in razpoloženje, dela v sunkih … Šele nato nastopi polna izgorelost, ki se kaže v popolnem pomanjkanju energije in volje do življenja, pridružijo se somatske bolezni, pogosto avtoimune.
 

Vse izhaja iz utrujenosti – ali ni torej izgorelost preprosto kronična utrujenost?

Kronična utrujenost mine, ko si odpočijete, izgorelost pa ne. Kronično utrujeni smo lahko, če eno leto, na primer, delamo na enem projektu, brez pravega odmora. Potem potrebujemo čas za počitek, recimo en mesec počitnic. Če smo izgoreli, pa se ne moremo postaviti na noge. Tudi če bi hoteli, ne znamo več vstopiti v delovni proces tako, da nas to ne bi izčrpalo, ne znamo začeti drugače.


 

Je izgorelost sploh mogoče premagati v istem delovnem okolju?

Lahko, a s spremenjenimi vrednotami, načinom dela in življenja. Nekdo, ki je nagnjen k izgorelosti, bo sprejel vsako nalogo, čeprav jih morda toliko ne more izvesti, ves čas se žene, hoče še bolje, še več.
 

Dr. Blaž Koritnik, predstojnik kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo, pravi, da je izgorelost povezana s posameznikovo osebnostno strukturo. Se strinjate?

Se, navsezadnje na enakem delovnem mestu ali na istem oddelku ne izgorijo vsi. Menim tudi, da je vodja soodgovoren, saj je v vlogi tistega, ki skupaj drži ekipo in mora videti, če je kdo preveč obremenjen, ter bolje razporediti delo. Res pa je, da tisti, ki se želijo izkazati in jim zelo veliko pomenita pohvala in potrditev, iščejo dodatno delo in ne znajo počivati. To so tako imenovane vlečne kobile, ki so precej bolj izpostavljene izgorelosti kot nekdo, ki ležerno pristopa k delu.
 

Izgorelost ni edini simptom, ki se pojavlja v povezavi z delom, tu so še mobing, trpinčenje na delovnem mestu, govorimo o diskriminaciji in slabih odnosih … Kaj je vzrok za to?

Deloma ozaveščenost, vse več se govori o tem in ljudje so bolj izobraženi o svojih psihičnih stanjih. Posledice je pustila tudi recesija. Takrat se je veliko delovnih mest ukinilo, še vedno pa se je pričakovala gospodarska rast. Nekateri ljudje so zato delali na treh delovnih mestih, v konstantnem strahu pred izgubo zaposlitve. Zelo pomembna sta še način življenja in bojazen, da bi kaj zamudili (FOMO ali fear of missing out), ki so jo prinesla socialna omrežja. Ta ustvarjajo s slikanjem idealnega življenja visok in težko dosegljiv standard.
 

Del knjige namenite nasvetom, kako omejiti uporabo elektronskih naprav. Kakšno vlogo igrajo te pri sindromu izgorelosti?

Pametne naprave se mi sicer zdijo izjemno koristne, vendar se še učimo, kako jih uporabljati, da za nas ne bi bile škodljive. Z njimi smo dobili nove izzive v vzgoji, ne le otrok, tudi sebe. Stalna dosegljivost je precej spremenila naše življenje. Še ne tako dolgo tega so prišli ljudje popoldne domov in od takrat do naslednjega dne službe praviloma ni bilo. Zamislite si, da ste ob treh doma, ob pol štirih imate kosilo in še vedno vam ostane skoraj pet ur prostega časa. Tukaj se človek napolni – lahko gre v knjižnico, na kavo, sprehod, se igra z otroki, dela naloge, na obisk k mami, poklepeta s sosedo … Zdaj pridemo domov bistveno pozneje, a še takrat smo prek pametnih naprav napol pri delu. To pa ni dobro za sproščeno življenje.
 

Kateri poklici so bolj izpostavljeni izgorelosti? Omenili ste že, da na psihiatriji niste imeli pacientov s temi težavami, ste pa jih opazili med osebjem.

To so predvsem poklici, ki vključujejo delo z ljudmi, še zlasti če so to ljudje v stiski. V zdravstvu so to največkrat poklici, povezani z nego ali delom na urgentnih oddelkih. Izpostavljeni so tudi ljudje, ki sprejemajo veliko hitrih odločitev in nosijo veliko odgovornost.
 

Izgorelosti se podobno kot drugih tovrstnih stanj drži stigma. Kako se ta kaže?

Ljudje, ki so izgoreli, so pogosto povsem nemočni, ne morejo se skoncentrirati, pozabljajo stvari, ne morejo več dati nič od sebe, včasih jih celo označijo za bleferje ali lenuhe. Tudi ko si po težavah opomorejo in se vrnejo na delo, ljudje pričakujejo, da bodo delali kot prej, sprejeli vse naloge, tudi namesto drugih. Njihova nemoč pa ponavadi ni všeč sodelavcem in vodji, zato jih nemalokrat degradirajo. Spremenijo se tudi v odnosu, zato partnerji včasih rečejo, da so se morali navaditi na novega človeka.
 

Ali je občutek izgorelosti odvisen od spola?

Ne, morda le ženske prej poiščejo pomoč, ker so bolj odprte in bolj v stiku same s sabo. Moški se oglasijo, ko jim že voda teče v grlo. Veliko časa kompenzirajo s športom, a tudi tega se lotevajo z enakim zagonom, kakor da se pripravljajo za svetovno prvenstvo.
 

V knjigi omenjate, da ste primere izgorelosti opazili celo med otroki.

Prizadevam si, da mladoletnih ne bi diagnosticirala, saj jim s tem samo prilepimo etiketo. Res pa je, da so tudi oni žrtev načina življenja, v katerem je manj časa za družino. Vprašajmo se, kje imamo največ družinskega življenja? V avtu, na poti na razne aktivnosti. Pogosto jim manjka tudi spanja, jedo več procesirane hrane z veliko enostavnimi sladkorji, bolj so obremenjeni z različnimi dejavnostmi. Za zdravje otrok pa je pomemben avtentičen stik, zanje je najboljša nestrukturirana igra. Ni ga tujega jezika ali inštrumenta, ki bi to lahko nadomestil.
 

Ali se ljudje, ki jih srečujete v svoji praksi, sploh zavedajo, da drsijo v izgorelost?

Večinoma le slutijo in pridejo preverit. Ali pa naznanijo: Imam fibromialgijo! To so bolečine v mišicah, vezeh in kitah. Zdi se jim bistveno bolje, da imajo to, kakor da bi trpeli zaradi izgorelosti. Jaz pa ju pravzaprav lahko dam v istih koš, kajti obe zahtevata drugačen način življenja. Pomembno pa je, da se soočijo s tem, da imajo zaradi načina, kako se lotevajo opravil in vstopajo v odnose, fizične težave.
 

Kako dolgo po vaših izkušnjah traja, da se spet postavijo na noge?

Odvisno od tega, kdaj zaznajo težave, večinoma pa potrebujejo vsaj pol leta ali eno leto in kakšne tri mesece bolniške. O zdravju prebivalstva in delovnih obremenitvah navsezadnje veliko povedo podatki NIJZ o številu dni bolniške odsotnosti zaradi bolezni. Od leta 2015 do lani je z 11.910.000 dni naraslo na 14.780.000, za petino v štirih letih!
 

Koliko stroka priznava izgorelost?

Čedalje bolj. So še posamezni zdravniki, ki ljudi s temi težavami označijo za tiste, ki hočejo samo v daljšo bolniško. Velikokrat pa se zgodi tudi, da ljudje sami nočejo biti bolniško odsotni, čeprav je iz njihovega zdravstvenega stanja razvidno, da drsijo v izgorelost.
 

To je najbrž področje, kjer mrgoli samooklicanih zdravilcev in šušmarjev?

Največ jih je gotovo na področju prehranskih dopolnil, ki prodajajo tako rekoč čudež v steklenički. Ne rečem, nekatera dopolnila so dobra, saj je telo iztrošeno in ima slabšo absorpcijo, zato mu je treba pomagati. A najbolj zanimivo je, da isti ljudje, ki nočejo vzeti uspavala za dva tedna, naročijo vse mogoče zvarke z dvomljivim poreklom. To me žalosti, saj kaže, da je zaupanje v zdravstveni sistem na zelo nizki ravni.