Dolenjske Toplice, ki so najbolj znane po toplicah in kopanju v vodah toplega izvira, ponujajo veliko več. Tik za šolo je arheološka pot Cvinger, poklon neverjetno bogati kulturni dediščini teh krajev. Dolenjska, ki je zaradi izjemnih najdb situl in prazgodovinskih pisanih steklenih jagod posebnost v evropskem merilu, v gozdnatem okolju Cvingerja predstavlja življenje naših prednikov pred 2500 leti: z naseljem, gomilami in – presenetljivo – tudi železarstvom.



Tudi poleti, ko se zdi, da je najboljša rešitev kopanje v hladni vodi, je obisk arheološke poti Cvinger odlična izbira. Pot, ki je dolga 2,5 kilometra in ni zahtevna, saj je treba premagati le višinsko razliko 60 metrov, poteka po gozdu. Do krožne poti, ki je označena z markacijo stilizirane situle, so možni trije dostopi: iz Meniške vasi eden in iz Dolenjskih Toplic dva – z odcepoma pri osnovni šoli in s smeri pokopališča.

Z Markom Pršino, domačinom, ki je tudi konservator, jamar, fotograf, avtor več knjig in živa enciklopedija z neverjetno živo raziskovalsko žilico, sva se do letos prenovljene arheološke poti odpravila z odcepa pri osnovni šoli. A obiskovalec lahko pot obišče tudi brez vodnika, pri čemer mu je v pomoč priročna zgibanka. Pot je opremljena s pojasnjevalnimi tablami na začetku, pred vstopom v prazgodovinsko gradišče in na ključnih postajah poti: pri delno rekonstruiranem obzidju znotraj prazgodovinskega gradišča, Cvingerski jami, utrjeni dohodni poti, železarsko-talilniškem območju in gomilnem grobišču.
 

Pomembno železarsko središče

»Cvinger je najstarejša arheološka pot v Sloveniji,« je razložil sogovornik. A ne le to: tudi strokovna javnost meni, da je Cvinger eno najpomembnejših starejšeželeznodobnih središč ne le v Sloveniji, temveč v širšem jugovzhodnem predalpskem prostoru. »Cvinger je pomembno železarsko središče iz mladohalštatskega obdobja, to je od 6. do 4. stol. pr. n. št.,« pravi dr. Matija Črešnar z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.



Takrat, v prvem tisočletju pr. n. št. oziroma v času starejše železne dobe, so se prazgodovinski prebivalci naselili na manjšem hribu nad Krko, ki ima 265 metrov nadmorske višine. Niso bili več samo nabiralci, ampak so se že ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo in na Cvingerju tudi z železarstvom.



Na Dolenjskem so živeli v naseljih (gradiščih), ki so bila utrjena z obzidjem. Na arheološki poti si je to mogoče ogledati, saj je z vrtačami posejan vrh obdajalo 740 metrov dolgo sklenjeno obzidje, ki je bilo široko do dva metra. »Zgrajeno je bilo tako, da je bilo zunanje in notranje lice zloženo iz apnenčastih lomljencev, njegov vmesni prostor pa je bil nasut s kamnitim drobirjem in zemljo,« pravi Marko Pršina. To je mogoče videti tudi zdaj, saj so strokovnjaki segment zidu že leta 1989 delno rekonstruirali. Kamniti zid so dodatno utrjevala pokončna bruna (stojke), na jugu pa je bil vhod v gradišče še dodatno utrjen.



Na notranji strani obzidja so stale enoprostorne stavbe, ki so bile zgrajene iz brun in premazane z glino. Med raziskovanjem notranjosti naselja so našli predvsem drobne predmete, povezane z vsakdanjim življenjem, od koščkov lončenih posod, glinenega premaza hiš, lončenih vretenc in ostankov prehrane: od kosti večinoma domačih živali do zelo raznolikih rastlinskih semen.
 

Cvingerska jama

Gradišče ima na najvišji točki naselja tudi kraško brezno, Cvingersko jamo, ki je po zadnjih raziskavah globoka 51 metrov. Toda po treh letih raziskav in odstranitvi več deset kubičnih metrov materiala so v njej našli le en kos prazgodovinske keramike, pove Pršina: »Razlagi sta dve: da je bila jama v času življenja na gradišču zadelana ali pa je – to razume vsakdo, ki se spozna na kras – celo mlajša od halštata.«



Iz naselja se spustimo po nekoč močno utrjeni dohodni poti do posebnega prostora za taljenje železove rude. Leta 1988 so strokovnjaki na južnem pobočju Cvingerja, na polovici poti med naseljem in gomilnim grobiščem Branževec, našli večje količine železove žlindre s koščki prežgane ilovice, kar je kazalo, da se morda pod gozdnim humusom skrivajo ostanki železnodobnih peči.

Nadaljnje raziskave so to potrdile: tu je bil v železni dobi talilniški obrat. Raztezal se je na približno 50 krat 100 metrov velikem prostoru, na katerem so postavili več sto talilnih peči, ki so bile večinoma okroglih oblik s premerom od 40 do 70 cm. V njih so dosegli od 1300 do 1400 stopinj Celzija, da so iz železove rude stopili surovo železo. Tega so segreli še enkrat, da so odstranili nečistoče in skovali kvadre, ki so bili osnova za izdelavo železnih predmetov.



»Med raziskovanjem Cvingerja so z manjšo sondo, torej na prostoru velikosti tri krat štiri metre, našli 12 takšnih peči,« ilustrira Matija Črešnar. Peči so večinoma uporabili samo enkrat ali dvakrat, in ko je postala neuporabna, so postavili novo. Taljenje železa je v tistem času potekalo zunaj naselja, pridobljeno surovo železo (volk) pa so predelovali in kovali tudi v njem.



Tretji del arheološke poti Cvinger pa je prostor za pokojnike, ki ležijo v nasutih zemljenih gomilah. Do zdaj so jih našli kar 31. »V halštatu se je kultura pokopavanja spremenila in pokojne so pokopavali v krstah in s pridatki oziroma predmeti, ki so jih nosili in uporabljali v posvetnem življenju,« razloži Črešnar. Pokojnike so pokopavali v krogu, pripadnike višjih slojev v sredini, tako da položaj groba in priloženi predmeti načeloma kažejo, kateremu sloju je pokojnik pripadal.
 

Ena najlepših situl

Izkopavanja gomil na Cvingerju je leta 1898 začel znani dolenjski starinokop Jernej Pečnik, ki je tu izkopal 16 gomil. Številne so ostale nedotaknjene, vendar ni dvoma, da je poleg številnih dodatkov, ki so jih našli – od lončenih posod, opreme, nakita in železnega ter bronastega orožja –, območje pomembno zaradi najdbe bronaste figuralno okrašene situle, ki je znana kot Cvingerska situla.



»Skupaj s situlama z Vač in Magdalenske gore je ena najlepših v Sloveniji,« pravi Marko Pršina o situli, ki je okrašena v klasičnem situlskem slogu s prehoda iz 6. v 5. stoletje pr. n. št. in jo hranijo v prirodoslovnem muzeju na Dunaju. Okrašena je s tremi figuralnimi frizi, na katerih so upodobljeni dvokolesni vprežni voz z voznikom, konji in jezdeci. Po mnenju strokovnjakov je Cvingerska situla, ki govori o življenju višjega sloja prebivalstva naselja v sredini 1. tisočletja pr. n. št., eden najpomembnejših spomenikov situlske umetnosti v Evropi.



Zato je urejena arheološka pot Cvinger, ki je postavljena in situ, torej v izvirnem prostoru, več kot samo prijeten sprehod po gozdu. Zaradi zgodovine, ki je pregledno in jasno predstavljena na informativnih tablah, je to eden tistih pomembnih krajev, ki jih moramo obiskati.