»Prehranski dodatki ne morejo biti bližnjica«

Spomladi je izbruhnila afera o prodaji nedovoljenih poživil med rekreativnimi športniki, ki je spodbudila številne razprave o tem, zakaj je nekdo, ki se s športom ukvarja ljubiteljsko, za dosego cilja pripravljen žrtvovati zdravje. A doping še zdaleč ni edina težava v industriji športne prehrane, saj zdravje ogrožajo tudi različni zvarki, ki sicer niso prepovedani. Zaradi njihove nenadzorovane rabe je prenehalo biti že prenekatero športno srce.

»Večji problem kot doping so številne škodljive snovi v prehranskih dopolnilih. Za vzdržljivostnega športnika gotovo ni dobro, če bo jemal preparate, prvotno namenjene tistim, ki trenirajo predvsem zato, da bi povečali mišično maso,« opozarja Valentin Goršek, lastnik trgovine s športno prehrano 4endurance. Po njegovem mnenju morajo biti vsi, ki se ukvarjajo s športom, najbolj previdni pri uporabi »fat burnerjev« (prehranskih dopolnil za izgorevanje maščob) in »boosterjev« (dopolnil, ki športnika pred vadbo napolnijo z energijo). Razvijalci teh snovi namreč prepovedani substanci pogosto pripojijo, denimo, molekulo ogljika, s čimer nastane nova substanca in formalno prikrijejo prepovedano substanci, ki pa jo dopinški test vseeno zazna. V boosterju Jack3D so pred leti našli metilheksanamil (1,3-DMAA), psihostimulans, ki je zelo podoben ekstaziju.

»Poceni roba bi morala biti še cenejša«

Po nekaterih ocenah se je z dopingom tako ali drugače srečala petina rekreativcev, kar je – če samo pogledamo, koliko ljudi teče in kolesari okoli nas – domala neverjetno. Podobno meni tudi Jani Dvoršak, direktor slovenske protidopinške organizacije (SLOADO). »Podatki, ki krožijo naokoli, nimajo nobene podlage, saj je domala nemogoče ugotoviti, kdo se dopingira in kdo ne. To je težko ugotoviti že v profesionalnem športu, pri rekreaciji pa je množica ljudi še toliko večja, da nimamo nobenih povratnih informacij,« je pred časom dejal za Delo.

Na kaj mora biti trgovec pozoren, da sporni izdelki ne bi zašli na njegove prodajne police? »Univerzalnega recepta ni. Vsako leto pregledamo seznam prepovedanih snovi, še najbolje pa se je zanašati na preverjene proizvajalce,« pravi Goršek. Zaplet nastane, ker so ti dražji, marža pa je v odstotkih največja pri nizkocenovnih izdelkih: »Ne moreš verjeti. Izdelek, ki ga kupim za štirideset evrov, prodam za petdeset; tistega, ki kupim za manj kot tri evre, prodam za dvajset. Kar hočem povedati je: poceni roba bi morala biti še cenejša.« K sreči njegove trgovine to ne prizadene toliko, saj so med stalnimi strankami številni vrhunski športniki, denimo atleta Anita Horvat in Luka Janežič ter alpski smučar Boštjan Kline, ki prisegajo na kakovost pred količino.

Velike razlike med rekreativci

Način oglaševanja je eden glavnih dejavnikov, da so prehranska dopolnila tako privlačna za širše množice. Izklesani mišičnjak, ki v reklami pije proteine, nam sporoča nič drugega kot to, da bomo tudi mi postali tako popolni kot on, če bomo pili enak napitek. Resnica je precej drugačna: čeprav je primerna prehrana nujna, je osnova trdo delo. Nadomestila ne morejo biti bližnjica. »Med rekreativci obstajajo velike razlike,« izpostavlja Goršek, tudi prehranski svetovalec v svoji prodajalni. »Nekdo je brezposeln in ima čas trenirati dvakrat dnevno, nekdo pa se s športom zaradi številnih obveznosti ukvarja le enkrat tedensko. Predvsem za drugega so prehranska dopolnila povsem nesmiselna, saj z običajno prehrano dobi zadosti hranilnih snovi. Če je zadosti mesa, jajc in drugih živil, ki vsebujejo beljakovine, je zanj nesmiselno kupovati proteine, kreatin ali aminokisline BCAA. Morda potrebuje kaj drugega, morda pa nič.«

Sogovornik je na koncu podal praktičen nasvet, kako se kot rekreativec izogniti tveganju pri izbiri ustreznega prehranskega nadomestila in hkrati ne bankrotirati: »Raje izberem boljši in posledično dražji izdelek ter si z njim doma pripravim napitek, v katerega dam še sladkor, banano … Če lahko preživiš z eno merico poceni robe, ki ima dvajsetkrat manj hranilnih snovi kot dražja, boš preživel tudi s pol merice slednje.«