Ko uživaš v potovanju na smučeh, si zmagal

Danes je odjeknila novica, da je umrl sloviti slovenski alpinist Davo Karničar. Davo je bil poseben človek, kar smo nazadnje vnovič spoznali januarja, ko smo lahko brali intervju, ki ga je za Delo opravil novinar in urednik Miha Hočevar. Intervju objavljamo spodaj.

---

Ljubiteljski športniki ponavadi med gibanjem iščejo lastne meje, vrhunski športniki se ozirajo tudi za človeškimi. Takšen je gotovo alpinist in smučar Davo Karničar, ki je marsikje kot prvi zarezal smučino. Tudi z Mount Everesta. Čeprav je kot prvi Zemljan smučal s strehe sveta, se vedno z velikim spoštovanjem do svoje gostiteljice poda na goro. In to svetuje tudi vsem drugim, ki se radi s turnimi smučmi podajo na »deviški« sneg.

Predlani se vaša želja, da bi smučali z vrha K2, ni uresničila. Imate pri 56 letih še vedno željo po takšnih »nečloveških« podvigih?

Predlani me je izdalo zdravje oziroma izmik medvretenčnih ploščic, tudi razmere niso bile optimalne. Če bi bil zdrav, bi se smučanje s K2 mogoče dalo izsiliti. Naslednje leto so bile razmere precej bolj ugodne in K2 je presmučal Poljak Andrzej Bargiel, čeprav na način, ki zadošča predvsem sodobnemu času in pritiskom po prikazovanju rezultatov za vsako ceno, ne pa tudi vsem etičnim zahtevam alpinizma. Sicer se je spustil do doline s smučmi, a se je spuščal tudi po vrvi, tako da K2 še čaka, da ga nekdo presmuča v celoti. Vrnitev me ne zanima, ker sem ocenil, da je prišel čas, ko se moram odpovedati osemtisočakom. Takih besed sem že veliko požrl, ampak ta čas nimam nekega velikega motiva, da bi se vračal. Morda bi se nekoč še lotil neke racionalne odprave tako visoko, če mi bo zdravje služilo.

Kako pa vam služi zdaj?

Ta čas sem zadovoljen, da se mi je povrnil občutek, da sem zdrav. Septembra sem si namreč strgal vse vezi kvadricepsa v stegnu. Po treh mesecih in pol, ko spet lahko hodim in tudi turno smučam, sem že zelo srečen. Težko si delaš velike načrte, če nisi povsem zdrav, a jih vseeno imam. Letos bomo šli s skupino na Aljasko, na Denali, najvišji vrh Severne Amerike. To bo pustolovska dogodivščina, na kateri bomo morali imeti s sabo vse, kar potrebujemo. Šli bomo v malo večji skupini, deset ali 11 ljudi. To bo tudi del projekta, ki traja že dobro leto in pol. Gornik s toliko sreče, kot sem je imel jaz in ki že toliko časa hodi v hribe, bi moral napisati knjigo, a smo se odločili za film, v katerem bomo poskušali zajeti zame glavno sporočilo – ne kako, ampak zakaj to počnemo, zakaj hodimo v hribe, z njih smučamo, počnemo stvari, ki niso racionalne. Zakaj za nas za osebno izpopolnitev ni dovolj, da izpolnimo svoja vsakdanja poslanstva, poskrbimo za družino in jo preskrbimo, zakaj se izpostavljamo dodatnemu, nepotrebnemu tveganju. Pri hribih odgovor ni tako preprost kot pri vprašanju, zakaj ste osvajali določeno dekle. Odgovora zdaj ne bom razkril, to naj ostane za film.

Ste poškodbo staknili v hribih, na smučeh?

Ob zadnji poškodbi sem se zamislil, večino poškodb, tudi to, sem staknil v dolini. Edina poškodba z gora je izguba dveh prstov na roki zaradi ozeblin. Strgane križne vezi kolena, strgana rotatorna manšeta rame, poškodba očesa, vse to se mi je zgodilo v dolini, očitno bolj sodim v hribe, pod njimi sem nevaren sam sebi. To pot med fotografiranjem za predstavitev nove konfekcije nisem bil dovolj ogret in sem skakal, sam sem si želel skočiti še dlje, bolj globoko, in je pri doskoku počilo. To je bil tudi znak, da telo ni več takšno, kot je bilo pri 25 letih.

Očitno ste v hribih znali dovolj poskrbeti za varnost, bi znali tudi tisti, ki bi se na novo zaljubili v turno smučanje?

Življenje v bližini hribov mi je dalo pravo spoštovanje do gora in strah pred razmerami v njih. Pred spustom »na divje« bom bolj razmislil, kaj počnem, kot tisti, ki je le slišal za to dejavnost in bi rad preizkusil nekaj novega. Tisti, ki pridejo na novo, manj skrbijo za varnost, za to, da se bo tura končala lepo in srečno, kot pa za to, da bodo imeli dobre snežne razmere, da se bodo spustili po lepem pršiču. Še večja nevarnost je zdaj želja po snemanju in objavljanju na družbenih omrežjih. Obstaja jasna ločnica med preudarnim turnim smučanjem in iskanjem akcije. Turni smučar mora razmišljati, da je njegovo osnovno doživljanje potovanje na smučeh, ko gre gor po bolj ali manj strmem pobočju in ko gre nato za nagrado navzdol. Gre za hojo na smučeh, opazovanje narave, takšni, ki jim je pomembno to, bodo hitro razmislili tudi o nevarnostih. Tisti, ki si le želijo spusta zunaj urejenih smučišč, so ponavadi bolj izpostavljeni nevarnostim v celem snegu. Primeri v Avstriji, kjer je v zadnjih tednih zapadlo ogromno snega, so zgovorni. Komu se dogajajo nesreče? Na žalost tudi Slovencem in Nizozemcem, ki pridejo kot turisti, Avstrijcem praviloma ne. Ko nekam prideš, ni dovolj le želja, da se spustiš po pršiču, takšnem, ki je na vseh reklamah, na katerih se zdi, da se ti ne more nič zgoditi.

Kakšen je potem pravi pristop k turnemu smučanju?

Vsakemu je treba na srce položiti, da se mora udeležiti tečaja o nevarnosti v gorah pozimi, tam dobimo osnovne informacije o izbiri opreme, konfekcije, kaj dati v nahrbtnik. Tam se naučimo tudi delati prereze v snežno odejo in lahko sklepamo, kako velika možnost plazenja je. Naše gore so izjemno zahrbtne, na eni turi se nekajkrat zamenjajo strani neba in je snežna odeja na njih povsem različno nanešena zaradi vetra, vpliva sonca. Dobro je vedeti tudi, ali je pobočje poraščeno ali ne. V naših hribih je treba biti še bolj previden kot nekje, kjer so pobočja bolj enakomerna in bolj veš, pri čem si.

Kaj je za vas obvezna oprema na turi?

Vedno znova je treba poudarjati pomen lavinskega trojčka – žolna, sonda in lopata. Seveda ni dovolj, da jih imamo, temveč da znamo z njimi delati. Delovanje žolne zveni sila enostavno, prek radijskih signalov najdemo ponesrečenca in ga izkopljemo, a v resnici ni tako lahko. Znati moraš spremljati signal, videti, kakšen je teren in kakšen je plaz. Lahko so kupčki snega, lahko je vmes kakšen hribček ali dolinica in signal lahko na več koncih nakazuje, da je tam zakopam smučar. Čas pa je odločilnega pomena. Znati je treba tudi sondirati in uporabljati lopato, da je odmetavanje snega hitro in učinkovito. Na začetku mora biti obvezna tudi prisotnost izkušenega turnega smučarja. Ni treba, da je profesionalni gorski vodnik, naj imajo začetniki ob sebi nekoga z bogatimi izkušnjami, ki to počne že nekaj let. Sami naj ne hodijo. Nikogar ne odvračam od turnega smučanja, to je užitka polna akcija, izjemno se razgibaš pri hoji, za nagrado še smučaš navzdol. Vsakemu privoščim, da to doživi.

To zimo, ki je bila doslej v Sloveniji sila skopa s snegom, ni bilo prav veliko priložnosti za to. Ste vseeno
dejavni na smučeh?

Pričakujem, da bo februarja, marca in aprila prava zima. Doslej smo bili obsojeni na smučišča in umeten sneg. Zame je najbližje in najlepše smučišče Peca v Avstriji, ki ima na eni progi razpon 1200 višinskih metrov. Na takšnem smučišču se je treba primerno obnašati, v času obratovanja se je treba vzpenjati ob robu, nikoli zvečer, ko urejajo smučišče. To je izhod, nekaj možnosti je tudi pri nas, Stari vrh, Krvavec, kjer moraš, da je kaj učinka, nekajkrat gor in dol. Doživljajsko ni enako, je pa dobra vaja, da vidiš, kako ti gre, preden se začne prava sezona. Tu se lahko bolj posvetiš doseženemu času, manj je skrbi za varnost, lavinski trojček ni potreben, predvsem moraš biti pozoren na način hoje.

V prihodnjih dneh in tednih naj bi zasnežilo tudi slovenske gore. Kdaj se je varno nanje napotiti s turnimi smučmi?

Na Jezerskem dva ali tri dni po sneženju ugotavljamo, ali je že varno ali ne. V šali včasih rečemo: včeraj so šli gor Ljubljančani in ni bilo reševalne akcije, tako da so razmere že varne. Po sneženju je bolje počakati kakšen dan več, ne biti lovec na svež pršič. Zmernost je tista, ki nam omogoča, da se lahko dolgo ukvarjamo s turnim smučanjem.

Kaj pa oprema, kako priti do nje brez prevelikega udarca za denarnico?

Pri turni opremi je povsem drugače kot pri alpski. Turne opreme ponavadi ne zamenjamo zaradi modnih trendov. Menjamo jo, ko je iztrošena, morda bomo nekaj prihranili, če to storimo v obdobju posezonskih razprodaj. Turne opreme na sejmih praviloma ni, odnos do nje je povsem drugačen kot, denimo, na plaži na Krvavcu. Tam se najraje kam skriješ, če nimaš oblačil in smuči iz zadnjih petih sezon, med turnimi smučarji te nihče ne bo sodil po tem, sodili te bodo po tem, da si del druščine, ki si želi v naravi aktivno preživeti dan.

Kaj je za vas srž turnega smučanja, vzpon ali spust?

Turo je treba gledati v celoti. Vzpon je časovno 80 ali 90 odstotkov ture, ko enkrat začneš uživati v vzponu, v potovanju na smučeh, si zmagal. Smučanje navzdol je takšno ali drugačno, na urejenih smučiščih so razmere bolj konstantne, le spomladi je nekoliko bolj mehko. Pri turnem smučanju pa srečaš vse vrste snega, od idealnega pršiča, do srena in mokrih snegov. Z izkušnjami se naučimo gibati in smučati po različnih podlagah. Pri manj kot polovici tur je smučanje navzdol največji užitek, je predvsem hiter sestop z gore.

Turnega smučanja se bržkone ni mogoče lotiti naravnost z domačega kavča, koliko telesne (pred)priprave in koliko znanja je potrebno pred prvo potjo na smučarska brezpotja?

Turno smučanje je dosegljivo malodane vsem, a mora vsak začeti s sebi primernimi razdaljami in sebi primernimi strminami. Turno smučanje je v osnovi enako navadni hoji, lep diagonalen korak, samo naučiti se moramo uporabljati opremo, posebne vezi, čevlje in kožo, ki nam omogočajo najprej hojo, nato še smučanje navzdol. Dobrodošlo pa je dobro predznanje alpskega smučanja, učenje osnov smučanja na neurejeni podlagi nikakor ni priporočljivo.