Izgon iz raja

Berem, da je prizemljil letalo, da so ga ponekod po svetu prepovedali tudi na vlakih in avtobusih in da v mnogih hotelih ne marajo niti slišati zanj. Na eni od univerz so zaradi njega denimo evakuirali več sto študentov. Vrhunec pa se je zgodil letos poleti, ko je moralo zaradi njega v bolnišnico šest bavarskih poštarjev.
Ni bil koronavirus. Durian je bil.

Durian je najbolj smrdljiv sadež na svetu. Nekakšen kvargelj med sadjem. Vonj kvarglja poznam, vonja duriana, če je res, da spominja na izbrano kombinacijo prašičjih iztrebkov, terpentina, čebule, preznojenih nogavic, kanalizacije, starega bruhanja, pa si niti ne želim poznati. Razen … Razen če bi smrdel polžem. Tistim podolgovatim, plazečim se stvorom, ki so se letos vrgli na naš vrt, se prisesali na solato, do neprepoznavnosti uničevali blitvo, se gostili z motovilcem in radičem, nato so napadli še jabolka, ki so se prikotalila od sosedov. Dvakrat po devet sadik endivije je šlo v nič čez noč. Niti peresca ni ostalo od polžje gostije.

Potem smo v protivrednosti sedemindvajsetih sadik endivije kupili polžemor. A ga nismo uporabili, ker je glava družine izračunal, da je šlo za nespametno in neeko naložbo: da bi za ta denar dobili deset glav ekoendivije ...
Po tem krutem spoznanju mi durian dolgo ni dal spati. Zagotovo bi odgnal polže. In to po principu ekoizgona: z naravnim smradom. V Indoneziji menda stane en sadež dvanajst evrov. Kar je toliko kot dva polžemora ali dvajset glav endivije, sem izračunala.

Če na teden porabimo eno, je to solate za dvajset tednov. Skoraj do marca. Hej, do pomladi! Ko nas bo vase spet posrkal val nove vrtičkarske sezone, na katero bomo čakali vso dolgo zimo, in ni mogoče, da se ne bi z vso strastjo mladega leta spet vrgli v nakup sadik in semen in se znova radostili bitk z novim polžjim zarodom. Kakšen durian neki! Sploh bi pa najbrž tudi nas odgnal z vrta ...