Fototočke na krožnih pešpoteh ob morju

Poti niso posebej zahtevne in so dobro označene. Njihova glavna posebnost pa so prekrasni razgledi, ob katerih si je mogoče spočiti telo in duha. »Pohodnik naredi nekaj dobrega za zdravje, spozna istrsko podeželje in lahko posname prekrasne selfije,« pravi turistična organizatorka Mihaela Rupnik Cek. Tri krožne pešpoti – piransko, strunjansko in seško – so zasnovali v Turističnem združenju Portorož.

Poti je bilo sprva deset, a so jih v združenju nato povezali v tri tematske sklope. »Poti je mogoče poljubno skrajšati. Sama, na primer, gostom ponujam šest itinerarijev, ki vključujejo tudi kulinarično izkušnjo na podeželskih turističnih kmetijah,« pojasni sogovornica. »Ko sem kot študentka delala v strunjanskih Termah Krka, sem redno vodila skupine gostov na različne izlete. Večinoma so bili navdušeni in ugotovila sem, da take ponudbe v piranski občini primanjkuje,« razlaga zgovorno dekle, ki je sicer doma iz Bovca, a je novi dom našla nad sečoveljskimi solinami.

»Tu sem odkrila svoj košček sveta, ki ga želim deliti tudi z drugimi,« romantično pove. Prepričana je, da sta pohodniški in kolesarski turizem in ob tem odkrivanje slikovitega istrskega podeželja ter bogate lokalne kulinarične ponudbe pravi pristop za podaljšanje glavne turistične sezone na spomladanski in jesenski čas.
 

Štirje selfiji okrog Pirana

Izhodiščna točka za vse tri poti je turističnoinformacijski center v Portorožu. Piranska krožna pešpot se začne na portoroški promenadi in se nadaljuje za Villo Mario mimo nekdanje vrtnarije portoroških hotelov. Prehodimo naravni pas, ki Portorož povezuje s Fieso. Od tam se vije tik ob morju do piranske stolne cerkve sv. Jurija na vzpetini nad mestom. Nad cerkvenim zvonikom se v različne smeri, odvisno od tega, kako piha veter, vrti nadangel Mihael. Prav tisti, ki je pred leti s pomočjo vojaškega helikopterja »poletel« v ljubljansko restavratorsko delavnico in ga je piranski župnik Zorko Bajc dal, obnovljenega, začasno razstaviti na osrednjem Tartinijevem trgu.



Prvi fotopostanek je na točki, kjer se na eni strani morje zaletava v piranske pečine, oblečene v kamnite arkade, na drugi pa se odkriva pogled na staro mestno jedro s Tartinijevim trgom, ki je bil pred stoletji še mandrač z znamenitim kamnitim dvižnim mostom. Sledi spust do Punte, kjer pogled skozi objektiv ukrade cerkev Marije Zdravja, s prepoznavnim kamnitim svetilnikom. Tu je najstarejši del Pirana, o čemer pričajo arheološki ostanki, za zdaj skriti pod asfaltnimi tlemi, ki pa še čakajo na primeren prikaz.

Obkrožimo piransko srednjeveško mestno jedro, ki ima močan beneški zgodovinski pečat, postanemo na fotogeničnem pomolu z živordečim svetilnikom in krenemo naprej proti Bernardinu. Tu se po stopnicah vzpnemo do ostankov cerkvice sv. Bernardina, tik ob hotelu Histrion. »Pogled sega čez širno morje, ki ga na eni strani objema obala Savudrije. Če ujamemo sončni zahod, je prizor enkraten. Enako velja, ko so na nebu oblaki in se morje razburkano peni,« omeni sogovornica. Izlet po devet kilometrih, ki jih lahko prehodimo v dveh do treh urah, sklenemo na izhodišču.
 

»Zapeljemo« se po Parenzani

Strunjanska pešpot se iz Portoroža usmeri proti nekdanji ozkotirni železnici Parenzani, ki je nekoč povezovala Trst in Poreč, danes pa je priljubljena kolesarska pot. Zakorakamo v dobrega pol kilometra dolg predor Valeta, zgrajen med avstroogrsko vladavino. »Zanimivo je, da za sabo pustimo živahen portoroški turistični vrvež, na drugi strani predora pa vstopimo v spokojno naravo strunjanskega krajinskega parka,« poudari Mihaela Rupnik Cek.

Ko prispemo do kapelice pred kompleksom Term Krka, se vzdignemo proti cerkvi Marijinega prikazanja na strunjanskem klifu, ki sega do 80 metrov nad morjem in je najvišji na Jadranu. Razgledne točke na klifu pod seboj objemajo Mesečev zaliv in v daljavi prepoznavno piransko stolno cerkev.



Ena od obveznih fototočk je tudi območje pri Strunjanskem križu, od koder se odpira pogled na ves Tržaški zaliv, ob lepem vremenu in burji lahko zagledamo tudi Julijske Alpe in Dolomite. Po legendi naj bi križ, sprva lesen, dali postaviti mornarji, ki se jim je med hudim neurjem prikazala Marija in njihovo ladjo varno pospremila v pristan. Pot zavije proti strunjanski plaži mimo edine slovenske morske lagune Stjuža in slikovitih solin proti gozdičku, ki nas pripelje do Fiese in njenih dveh umetnih jezer, kjer se mešata slana in sladka voda in ki sta nastali zaradi odkopavanja gline za nekdanjo opekarno. Iz Fiese pa se nato čez hrib – po prehojenih 12 kilometrih v vsaj treh urah – vrnemo v Portorož.
 

Seča, zeleni podaljšek Portoroža

Seška pot je speljana naprej po Parenzani, deloma po cesti, deloma po naravnem gozdičku, in zavije nazaj na polotok Seča. Tu se z vzpetine razkrije pogled na sečoveljske soline. Krajino zaokrožajo ruševine nekdanjih solinarskih hišk v opuščenem delu solin – Fontaniggah. »V poletnem času je na območju še delujočih solin, imenovanem Lera, mogoče videti solinarje, ki po 700 let stari metodi pridobivajo sol v solinskih bazenih in ga s posebnim orodjem, gaverom, zbirajo na kup ter ustvarjajo bele piramide solnih kristalov,« opiše sogovornica. V delu solin je tudi velnes na prostem – Lepa Vida.

Po obveznem selfiju obiščemo park kamnitih skulptur Forma viva, ki sta ga v začetku 60. let prejšnjega stoletja zasnovala kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. Kamnita zbirka se vsaki dve leti dopolnjuje v okviru mednarodnega kiparskega simpozija. Pot nas vodi navzdol po obalnem delu polotoka, mimo portoroške marine in po sedmih kilometrih in dveh urah hoje se vrnemo do portoroške promenade.