Ljubljana – Smučajmo vsi, Bojan in mi – to je refren, ki je med Slovenci uzakonil smučanje. Ko smo ga prepevali na začetku osemdesetih let, si nismo znali predstavljati, da bodo zelene zime postale pravilo. Od tistih časov se je smučarska sezona v Alpah skrajšala za 38 dni. V Sloveniji je ta problem še večji, ker je večina smučišč nizkoležečih.

Zima se v primerjavi s 70. leti prejšnjega stoletja začne 12 dni pozneje in konča 26 dni prej, je Špela Berlot, direktorica društva za varstvo Alp Cipra Slovenija, ponovila ugotovitev švicarskega inštituta, ki proučuje sneg in plazove (SLF). Spoznanje po sezoni 2018/2019, da ne bi smučali, če ne bi bilo zasneževanja, bo tako postalo stalnica.

Slovenija ima s tem, da je večina njenih smučišč majhnih, srečo, saj vpliv na okolje zaradi umetnega zasneževanja še ni tolikšen kakor, denimo, v Avstriji in Italiji, kjer vsako leto zasnežijo več sto kilometrov prog, vendar so večinoma na višini do 1500 metrov. Do leta 2030 naj bi se snežna meja zvišala na 1800 metrov, je opozorila Špela Berlot. Koliko je torej ohranjanje smučarskih središč še smiselno?


 

Potratni sneg

V Sloveniji pregledne analize, kakšen je vpliv smučanja na naravno okolje, na državni ravni nimamo. Z zavoda za varstvo narave so odgovorili, da je vsako smučišče specifično in ga obravnavajo posebej. »Skupno smučiščem je, da gre za posege v naravo, vsak poseg pa naravo obremenjuje,« so zapisali.

Tudi v društvu za varstvo Alp Cipra Slovenija se pri analizi vplivov smučanja na naravno okolje osredotočajo na ugotovitve in podatke kolegov iz tujine. Za to, da izdelajo od dveh do 2,5 kubičnega metra snega, potrebujejo okoli tisoč litrov vode. Po izračunih Carmen De Jong, francoske profesorice, ki proučuje vpliv zasneževanja na vodni krog, v Alpah vsako leto lahko porabijo okoli sto milijonov kubičnih metrov vode, kar je enako povprečni porabi 1,5-milijonskega mesta oziroma porabi vse Slovenije v enem letu.

Da je sneg lahko neoporečen, mora biti tudi voda neoporečna, poleg tega jo črpajo v času, ko je vode najmanj – pozimi, kot je že večkrat opozorila naša najbolj znana klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. Tu je seveda še elektrika; za en hektar zasneženega smučišča porabijo 25.500 kilovatnih ur električne energije, kar naj bi na območju Alp ustrezalo porabi 130.000 štiričlanskih družin v enem letu. K temu je treba dodati, da so nekateri od teh podatkov stari že skoraj 15 let. V tem času pa se je obseg umetnega zasneževanja v Alpah precej povečal. Naprave za zasneževanje ima zdaj že 90 odstotkov smučišč.


 

Slab zrak v gorah

Vplivov na okolje je še veliko več – zaradi gradnje infrastrukture je narava že sama po sebi degradirana, dodatno tla vsako leto »zbijejo« smučarji, žičniške naprave in snežni topovi povzročajo hrup ter vznemirjajo živelj, zaradi osvetljenosti smučišč nastaja še svetlobno onesnaževanje, povečan promet pozimi pa zelo poslabša kakovost zraka. V Alpah je to posebno problematično, saj je prevetrenost manjša, pozimi se pojavlja inverzija, zato se onesnaževalci tam dlje zadržijo.

V butični Sloveniji imamo to srečo, da je večina smučarskih središč majhnih, zato so tudi njihovi okoljski učinki precej manjši, je dejala Špela Berlot, direktorica Cipra Slovenija. »Tudi zasneževanje je manj intenzivno, saj čakajo na mrzle dneve, ko bo snežna odeja tudi obstala.« Toda pogledati je treba v prihodnost, je dodala sogovornica, in sicer z upoštevanjem podnebnih sprememb.

V Cipri državi zato predlagajo, naj že zdaj začne razmišljati o tem, kako bo sanirala smučišča, ki bodo čez desetletje ali dve nerentabilna. Hkrati pa pozivajo, da določi mejo, do kod je zasneževanje še dovoljeno. »Zasneževanju ne nasprotujemo za vsako ceno, vendar je dopustno le s pravo mero in ob ustreznih razmerah,« je poudarila.

So proti gradnji novih žičniških naprav in drugih tovrstnih infrastrukturnih objektov na nižjih nadmorskih višinah, ne nasprotujejo pa obnovi, saj so ta središča pomembna za lokalno ekonomijo. »Turizem v Alpah je zelo pomemben in tako naj tudi ostane, vendar v smislu trajnostnega razvoja.« Prav tako je smiselno upoštevati okvirno ugotovitev, da so smučišča rentabilna, če imajo najmanj sto smučarskih dni.


 

»Najslabše je, če nimamo sezone«

V združenju slovenskih žičničarjev se, kot pravijo, problema zavedajo. »Spremembe gotovo so, a se kljub vsemu ne dogajajo tako hitro,« je dejal njihov sekretar Danilo Brecelj. »Na mikrolokacijah so temperature lahko še vedno zelo nizke, tu je velik tudi vpliv inverzije, kar pomeni, da je na komaj osemsto metrih nadmorske višine lahko dovolj hladno.« Je pa res, da zanesljivo obratovanje smučišč zagotavlja le tehnično zasneževanje. »Prizadevamo si, da izkoristijo nihanja v temperaturah, in poskušamo v času, ko so te najnižje, izdelati čim več snega. Ker je ta sneg kompaktnejši, je tudi bolj odporen na dež in višje temperature,« je dejal predstavnik žičničarjev.

»Največja škoda je, če naprave ne morejo delovati, zato se investicija v zasneževanje izplača. Najslabše je, če nimamo sezone,« je prepričan Brecelj. Kot primer je navedel eno izmed prejšnjih zim, ko do sredine januarja ni bilo obilnejših padavin, vendar je bila večina smučarskih prog zasnežena. To je precej bolje, kot če bi naprave mirovale.

Smučali bomo, kot je prepričan, še nekaj časa, a pod posebnimi pogoji in z usmeritvijo v celoletno obratovanje. »Vsa večja smučarska središča delajo vse leto. Če je zagotovljeno obratovanje v vseh letnih časih, je stabilnost poslovanja večja, tudi z delavci je manj težav.«
 

Počasen prehod na poletje

Po podatkih, ki smo jih dobili z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, naj bi dvajset večjih gorskih centrov v Sloveniji leta 2018 imelo skoraj 70 milijonov evrov skupnih prihodkov. Ocena stroškov izdelave snega je precej ohlapna – v največjih slovenskih centrih znašajo od 100.000 do 200.000 evrov.



Lani so imeli med obiskovalci 68 odstotkov smučarjev, tri odstotke kolesarjev in 29 odstotkov drugih obiskovalcev. »Po trenutnih podatkih se v poletni sezoni ustvari približno deset odstotkov prihodkov. Leta 2018 smo v zimskem času zabeležili 1,4 milijona vstopov na žičniške naprave, poleti pa 470.000,« so na ministrstvu povzeli podatke združenja žičničarjev. Letos je ta podatek že nekoliko višji – poleti je obratovalo 15 gorskih centrov, prepeljali so 477.000 potnikov, nekateri več kot pozimi, denimo Vogel, Straža, Kanin in Velika Planina.

Prehod na celoletno ponudbo je navsezadnje del strategije trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021, ki gorske centre z žičniško infrastrukturo usmerja v celoletno ponudbo z dvema nosilnima produktoma, to so počitnice v gorah in doživetja v naravi.
 

Ponuditi tisto, kar je drugače kot drugod

Ksenija Vodeb, ki na portoroški Turistici vodi katedro za trajnostni razvoj destinacij, se strinja, da Slovenija s smučanjem kot turističnim produktom ne more biti več konkurenčna. Poleg tega umetno zasneževanje ni skladno s strategijo, po kateri se Slovenija promovira kot zelena in trajnostna destinacija. »V turizmu je najvarneje ponujati tisto, kar je pri nas drugače kot drugod,« je dejala. In podobno kot obmorske destinacije poskušajo živeti tudi pozimi, je smiselno, da zimske čim več ljudi pritegnejo poleti.

To se v praksi pravzaprav že potrjuje. Vogel, smučišče v osrčju Triglavskega narodnega parka, je lansko zimsko sezono končal s 35 odstotkov slabšim obiskom kot leto prej, saj je smučišče lahko začelo obratovati šele v drugi polovici januarja. Precej bolj zadovoljni so s poletno sezono – končali so jo šele pred dnevi in kljub nestanovitnemu vremenu presegli lansko rekordno sezono. Obisk v poletnih mesecih po besedah direktorice skupnih služb v podjetju Vogel Ski center Aleksandre Fiorelli od leta 2014 (takrat so prešteli 77.000 obiskovalcev) se zelo hitro povečuje in v zadnjih letih dosega še dvakrat več kot pred petimi leti.

Zimske sezone so v nasprotju s tem približno enake, smučarjev je okoli 90.000 na sezono, izjema je le tista izpred dveh let (2017/2018), ko se je začela že 11. novembra in Voglu zagotovila 170 obratovalnih dni s 119.000 obiskovalci. Vogel je tudi smučišče, ki se lahko pohvali le z naravnim snegom; zaradi TNP zasneževanje tam ni mogoče, čeprav načrti še obstajajo. »Smo še na stopnji pridobivanja dokumentov,« je dejala Aleksandra Fiorelli, a pri tem priznala, da obstajajo pomisleki. »To je investicija, katere upravičenost je povezana z vremenom, ki je na Voglu precej muhasto in glede tega se postavlja še vprašanje upravičenosti glede na usmerjenost destinacije v butično in trajnostno.«