Zakuske

Na dan, ko je vlada odločila, da naj bodo vsi dogodki izpeljani brez zakusk in pogostitev, smo bili na odprtju Bobrovega centra v Rogaški Slatini. Dva ministra sta bila tam in bila je zakuska. Novinarji smo razložili županu, da bo v prihodnje privarčeval na odprtjih, saj zakuske ne sme več biti. Pa ga je zaskrbelo.

Kozjansko in Obsotelje je namreč območje, kjer lačen in žejen res ne moreš biti. Spomnim se, da sem na začetku novinarske poti delala reportažo iz Svetega Štefana v Šmarju pri Jelšah. Načrt je bil, da se zjutraj pripeljem tja, se pogovorim z ljudmi, vzelo mi bo največ dve uri. Ni bilo tako. Pričakali so me z gasilskim vozilom. V vsaki gor'ci smo se ustavili in nimajo jih malo … Do večera sem bila doma, tekst sem pa pisala naslednji dan.

Ljudem, ki jih je resnično ena sama dobrota, je težko dopovedati, da ne bo kozarčka in manjšega narezka, ko bodo odprli 500 metrov ceste. Da kakšnih milijonskih projektov sploh ne omenjamo. Včasih so poznali likof, danes so pač odprtja. Zahtevati, da ne sme biti zakuske, je tako, kot bi pričakoval, da boš na obisku na kmetiji sedel pri prazni mizi.

Imajo pa te otvoritvene pojedine tudi drugo plat. Nekateri pridejo prav zaradi hrane. Tudi umetniški svet pozna take, ki pridejo na odprtje razstave ne nujno zaradi ljubezni do likovne umetnosti, ampak tudi zato, ker se bo dalo še kaj prigrizniti ali vsaj nagniti kozarček. Hrana je vedno priložnost za klepet in druženje. In tega se pristojni očitno zavedajo, da so prepovedali zakuske.

Morda se bodo tisti, ki pripravljajo prireditve, znašli drugače. Da bi recimo vsak obiskovalec dobil svoj »lunch paket« z dva deci belega v steklenički po koncu dogodka? Karkoli že bo, dejstvo je, da bodo Kozjanci in vsi drugi ljudje dobrega srca brez zakusk gotovo preživeli. Poskrbimo, da bomo preživeli kot Ljudje.