Utrinki s srečnim koncem

Sedita na nizki leseni klopci pod slivo in si ljubeče ogledujeta slap pisanega cvetja, ki lije z balkona. Trava okoli hiše je ostrižena, kot da bi jo vsako jutro, še preden sonce prepleza Snežnik, obiskala četica palčkov iz brivskega salona za negovanje trat. Mogoče sta jima zato med lilijami in asparagusi postavila kar nekaj spomenikov: palček z mušnico, pa palček s košaro, palček, ki se na široko smeje in pozdravlja z roko ... S cvetjem ni ozaljšan samo balkon. Cvetoče obrobe so ob vznožju hiše, za slivo, ki daje senco klopci, lično izdelani iz ostankov plohov, prebarvani in po jutranji rosi lepo obrisani do čistega, se s svojimi rožnatimi sulicami nastavljajo pogledom gladiole, žametno trato pod jablano z negovanimi vejami in okroglo krošnjo pa preči ena sama ozka linija stasitih lilij, ki z močnimi barvami izzivajo skromne pelargonije, upognjene pod težo cvetov. Na stotine cvetnih glavic zakriva okenske police, konec zelenjavne grede, obrobe stopnic, ki vodijo do brežička pod hišo ...

Pravljična skrbnika vse te lepote nista več rosno mlada, čeprav sta, nasmejana in nenehno drobencljajoča med lonci, koriti, gredicami, opremljena s škarjami, grabljami, košarami in vrvicami, brezčasno radoživa in v svojem lovljenju hladnih, rosnih juter ter v večerno zarjo tonečih toplih večerov popolnoma ubrana s cvetličnim spremstvom na majhnem koščku raja. Vsako pomlad se prebudijo in vsako poletje iz tistega, kar imajo, čudežno ustvarijo čisto lepoto.

Ko bosta danes zvečer pred mrakom s pogledi pobožala vse neštete cvetove in bodo nad njima mežikale zvezde, bosta mogoče z mislimi prepotovala tisti del življenja, ki jima ni bil posut z rožicami. Ko sta bila vsak v svojem svetu, med njima pa ni bilo videti niti brvi. Toda zgodilo se je, kar se včasih zgodi tistim, ki svoje srčne želje zaupajo utrinkom na nebu. Vse je tako, da je prav in lepo.