Čarobnost, domačnost in razkošje prihajajočega adventa

Adventna pravljica je kar pravi naslov razstave, ki jo peto leto zapored v dvorcu Gutenbuchel pri Šoštanju pripravlja arhitektka Mateja Kumer s priznanim floristom Simonom Ogrizkom. Da bodo razstavo zaprli prihodnji petek, tik pred začetkom adventa, ni naključje. Z njo namreč želijo ljudem predvsem pomagati z idejami pri krašenju doma, hkrati pa s tem odpirajo prazen, a ne pozabljen dvorec, ki v tem času že diši po praznikih.

Dvorec je spomenik lokalnega pomena, a je zadnja leta, potem ko se je iz njega izselila enota psihiatrične bolnišnice Vojnik, prazen. Zanj brezplačno, prostovoljno skrbi Mateja Kumer. Za javnost so ga prvič odprli leta 2015 ob dnevih evropske kulturne dediščine, se spominja Kumrova: »Stavba je bila prej v lasti družine Woschnagg, potem so bili v njej pacienti. Ko smo jo odprli, sem povabila k sodelovanju Simona Ogrizka. Dvorec ga je prevzel, beseda je dala besedo, in tako sva se odločila, da bova v njem pripravila adventno razstavo. To je velik projekt, ker je dvorec treba napolniti.«



Na razstavi, ki je v resnici do popolnosti okrašen dvorec, je tako na tisoče rož, zelenja, lončnic in drugega okrasja. Živih materialov je okoli 90 odstotkov, rezano cvetje redno menjavajo oziroma nadomeščajo, umetni pa so različne bunkice, stekleni okraski in podobno. Kot je dejal florist Ogrizek, materiale in zamisli, kako okrasiti dvorec, zbira vse leto: »Težim k temu, da je veliko naravnih materialov in da uporabljam take, ki se skozi leto pojavljajo na različnih krajih, tako v naravi kot na balkonu, vrtu, v parku. Da obiskovalci spoznajo, kako jih uporabiti v kompozicijah v prazničnem času.« Fizično je nemogoče, da bi ves dvorec okrasil sam, letos so mu pomagali dalmatinski cvetličarji, ki so se pri njem izobraževali na delavnici: »Naučili so se tehnik, novih pristopov, kombinacije barv in bili hkrati v veliko pomoč s svojimi rokami.«


 

Na pot!

Dvorec Gutenbuchel ni prazen le zato, ker ga nihče ne uporablja, v njem tudi ni več nobene opreme. Samo jedilnica in salon imata še izvirno pohištvo. Oba prostora sta v pritličju, takoj ko stopimo skozi veličasten vhod. Jedilnica je vsako leto najbolj bogato okrašena, tokrat je dobesedno zlata. Ideja je bila carska Rusija, pove Ogrizek: »Letošnja razstava je odraz mojih potovanj, na katera se odpravljam zaradi oblikovanja s cvetjem in prostorom. Moja letošnja obiska Rusije sta bila vodilo pri ureditvi jedilnice. Razkošje pa se najlažje veže na carsko Rusijo. Car Nikolaj je bil znan po tem, da je vsako leto svoji družini podarjal Fabergéjeva jajca, ki so bila bogata z okrasjem, dragimi kamni. Zato so jajca ključni del dekoracije in izdelana iz božičnih okraskov. Zlato, imitacija krzna, pavja peresa izražajo bogatost tkanine.«



Lovska soba v prvem nadstropju je mehiška. Smrek in jelk tam ni videti. Na smreko spominja le oblika drevesa, sestavljenega iz pisano pobarvanih vej in vejic. »Uporabili smo tudi tropske rastline, kaktuse, čilije, vse tisto, kar se dotakne Mehike. Ni tipičnih klobukov, ampak dotik pristnosti. Najpomembnejše pa je, da je v tej sobi prikazana barvitost z božičnimi zvezdami, saj je domovina božične zvezde prav Mehika,« razloži Ogrizek.
 

Vse mora soditi skupaj

Tudi Pariz so uredili. Tam je predvsem cela vrsta drobnih detajlov, od pisanih makronov do modnih pletenin in venčkov iz pobarvanih polžjih hišic. Prav veliko število detajlov je lahko težava, opozori Ogrizek: »V pariški sobi je na steni velika tapeta, ki prikazuje Pariz s svojimi barvnimi elementi. Vse barvne elemente in teksture je treba uskladiti. Obiskovalci vidijo le, da je prostor na pogled lep. In v prvi vrsti morajo biti v prostoru usklajene barve. Tudi zavesa in tkanina na mizi, barve oblek, detajli v posameznem okrasju.«



Na videz najbolj preprosta soba je tista, ki najbolj diši po domačnosti. Z vseh dreves v njej, na katerih je veliko bele omele, visijo dišeči medenjaki. Tapeta na steni nas prestavi globoko v gozd, kjer je prostor le še za pravljico. Drevesa v sobi so prava, pojasni Ogrizek: »V vrtu dobrega prijatelja so kraljevale kroglaste češnje, čudovite, a jih je zaradi sprememb pri gradnji moral podreti. Te posebne kroglaste češnje so zdaj ključno izhodišče v sobi, ki je refleksija domačnosti, slovenskega gozda in babičine kuhinje.« Pa verjetno tudi malo severa, saj je ob vseh medenjakih pripravljeno mleko – piškoti in mleko za enega od dobrih mož.



Pravi sever pa je v sobi, ki je bila nekdaj ordinacija. Otroci, ki so si že ogledali dvorec, so v en glas povedali, da je to soba Ledenega kraljestva. Prav led je imel v mislih Ogrizek: »Luči v tem prostoru imajo zelo hladno svetlobo. Lažje je bilo prilagoditi ureditev, kot da bi zamenjal vse luči. Zato je vsa soba oblečena v krzno. Sneg in rahla modrina pa izražata modernizem, hlad. Ampak ne skandinavski, kjer se sicer pojavljajo tudi leseni kosi. Ledenost.«
 

Domače dobrote

Mateja Kumer vsako leto povabi k sodelovanju tudi domače izdelovalce dobrot, ki jih obiskovalci lahko pokusijo ali kupijo. Med njimi so različne žgane pijače in domače pivo, medenjaki, ki visijo v najbolj domači sobi, niso le na ogled, ampak tudi za pokušnjo in nakup, prav tako različna vložena zelenjava, pa med in medeni izdelki ter izdelki iz lanu, gline in volne. Vsi, ki predstavljajo svoje izdelke, so domačini, pove Kumrova: »Zelo so pripadni dvorcu. Rastejo z njim, se razvijajo, ne zamenjam jih.«

Obiskovalci si v dvorcu, ki ni ogrevan, lahko privoščijo kavo in slaščice v priložnostni kavarni, urejeni v eni od sob. Tam diši po kavi, drugje tudi po eteričnih oljih. Prav dejstvo, da ni ogrevan, vpliva na čas razstave, razlaga Kumrova: »Inštalacije so zelo stare, težko jih je vzdrževati, in ko se temperatura spusti pod ničlo, dvorec zapremo, vodo spustimo, da ni še več težav. Zato je treba razstavo pripraviti prej.«


 

Zapuščina pomembne družine

Danes je dvorec v lasti ministrstva za zdravje, vanj se tako rekoč ne vlaga. Tudi zato je delo Kumrove in preostalih pomembno za minimalno vzdrževanje pomembnega spomenika v Šoštanju. V zgodovini je bil dvorec prvič omenjen v 15. stoletju, družina Woschnagg pa ga je kupila leta 1925. Družina je imela v Šoštanju znano tovarno usnja, ki je zaposlovala povprečno 300 ljudi in je leta 1938 praznovala 150-letnico delovanja. Prav usnjarna je ustanovila gasilsko društvo, godbo, v bližini je nastalo letališče. Woschnaggovim je načrte prekrižala vojna. Že nemški okupator jim je zaplenil vse premoženje ter izropal vilo in dvorec. Povojna oblast jim tudi ni bila naklonjena, čeprav so med vojno sodelovali z osvobodilnim gibanjem. »Grdo so bili izgnani iz mesta in so pobegnili na Dunaj, kjer potomci živijo še danes. V njihovem času je bil Šoštanj kulturno, družbeno, politično na vrhuncu. Bil je upravno središče, nekakšna metropola takratnega časa. Težko, da bi še dosegli tako visoko stopnjo življenja v mestu,« pravi Kumrova.



K dvorcu, v katerem je posebej zanimiv parket z intarzijami, sodi še park. Zanj so zgledno skrbeli pacienti in zaposleni v psihiatrični bolnišnici, razlaga Kumrova: »Z njimi imamo odličen dialog, ključe dvorca mi zaupajo že pet let. Zanj skrbim prostovoljno. Očitno mi je bilo od mladih nog namenjeno, da bo moje poslanstvo, da dvorcu vrnemo življenje. Ker ko vanj pridejo ljudje, ko v njem drugače zadiši, je vse drugače. Želim si, da ne bi bilo tako samo dvakrat na leto. Poleg dvorca je zaščiten tudi park, v katerem rasteta dve najstarejši magnoliji v Sloveniji. Zanju bomo poskusili dobiti serijski številki, da bosta posebej označeni.«

Adventna pravljica bo na ogled še nekaj dni, med tednom le popoldne, danes in jutri pa dvorec odpre vrata ob 11. uri. Odšli boste z nasmehom na licih in božično zvezdo v roki adventu naproti.