Zdravljenje in gibanje sta dva različna svetova

Večina ljudi to pozna: pojavi se trenutek, ko spremembe v delovanju telesa in posameznih organov opazneje vplivajo na spremembe telesa oziroma kronično bolezensko stanje.



Zmanjša se telesna zmogljivost, človek zazna slabše telesno in duševno počutje, spremenita se struktura in razmerje mišičja ter maščobe, zgodijo se spremembe v presnovi, lahko ošibi volja do redne telesne dejavnosti in urejene prehrane. Tak trenutek je ključna točka, ko se oseba najpogosteje zave, da bo za izboljšanje stanja morala poiskati pomoč v zdravstveni ustanovi. Pa je to dovolj za srednje- in dolgoročno izboljšanje zdravja?
 

Pred začetkom gibanja

Za posameznika so pri negativnih telesnih spremembah ključne tri stvari:
1. da s podporo osebnega zdravnika, specialistov in drugih zdravstvenih strokovnjakov najde učinkovit način za izboljšanje zdravstvenega stanja;
2. podrobneje spozna značilnosti, omejitve in prilagoditve lastnega telesa ter samega kroničnega stanja, bolezni;
3. začne spoznavati značilnosti lastnega življenjskega sloga (gibanje, prehrana, duševnost, odnosi), išče in spoznava vzporedne lastne ukrepe na področju zdravega načina življenja.
 

Vzpostavljanje strategije

Kronično bolezensko stanje lahko pri posamezniku vzbudi nenehno ukvarjanje z lastnimi omejitvami. Pri načrtovanju telesne dejavnosti in vadbe je z vidika učinka in motivacije pomembno, da si človek najprej postavi cilje brez zdravstvenih omejitev (idealno stanje), šele nato upošteva omejitve in cilje temu primerno prilagodi. Tipičen primer so kronične bolečine v večjih sklepih: posameznika ob obremenitvi bolita oba kolenska sklepa, postopoma in vendar dokaj hitro pa sledi stanje, ko se večini telesne dejavnosti zaradi težav in bolečin izogiba. Dolgoročno se izogne številnim dejavnostim, ki jim brez premisleka pripiše škodljiv vpliv in slabo počutje.



Razpon škodljivih dejavnosti se širi, nasprotno pa se obseg želenih dejavnosti zoži.
Primerneje bi bilo, če se pri bolečinah v sklepih denimo hoji v gore ne ogne v celoti – najprej poskrbi za izboljšanje tehnike stopanja na nižjo in višjo podlago, okrepi mišice nog in medenice, poveča njihovo gibljivost in ravnotežje. Če se težave po določenem času obdržijo ali povečajo, dolgotrajne pohode razdeli na krajše ali pa se začne premišljeno izogibati hoji navzdol po manj ravnem in strmem terenu, vendar vadbe ne opusti.

Podobna strategija je pri drugih kroničnih stanjih:
1. Kaj bi si želel/-a, če bi bil/-a popolnoma zdrav/-a?
2. Kako lahko želje prilagodim trenutnemu stanju?
 

Zdravljenje ni isto kot gibanje

Obstajajo cilji, ki jih mora posameznik na področju gibanja in kroničnih bolezni zasledovati. Zdravljenje in gibanje sta dva različna svetova, ki za medsebojno prepletanje in dopolnjevanje zahtevata poznavanje temeljne razlike med njima. Z vidika zdravljenja se na posameznika največkrat gleda kot na osebo z diagnozo/boleznijo (težavo) in na kazalnike zdravstvenega stanja, ki jih želimo ublažiti ali zdraviti.

Gibalni vidik pa obravnava posameznika kot celoto, ki se jo strukturirano opiše po posameznih gibalnih lastnostih (gibalnih sposobnostih) v povezavi s telesnimi značilnostmi, na oboje pa se da vplivati in stanje izboljšati. Temu primerno so oblikovani tudi cilji, način in postopek dela.



Osnovna podlaga za spopadanje s kroničnim bolezenskim stanjem je dovolj dnevne telesne dejavnosti, ki za zdravega posameznika znaša 60 minut dnevno, vendar je količina precej odvisna od napora.
Pri človeku s kronično boleznijo je pomembno, da količina telesne dejavnosti ne poslabšuje učinkov zdravljenja in da se utrujenost iz dneva v dan ne povečuje. Pomembno je, da si posameznik po mesecih, tednih in dnevih naredi vsaj osnoven načrt redne telesne dejavnosti, vadbe in športnega udejstvovanja. O njem se pogovori z zdravnikom, načrt pa temu primerno še prilagodi.

Drugi korak je ustvarjanje tako imenovane rezerve telesne zmogljivosti. To področje omogoča učinkovitejši odziv imunskega sistema in delovanje presnove, bolje zmogljiv posameznik precej lažje prenese zahtevnejša in dolgotrajnejša zdravljenja ter nagle spremembe bolezni.

Pri povečevanju rezerve je smiselno zasledovati dva cilja:
a) izboljšanje moči in povečanje mišične mase, ki je posledica vadbe za mišično moč;
b) izboljšanje aerobno-anaerobne vzdržljivosti (srčno-žilne in dihalne zmogljivosti).
Sladkorni bolnik bo denimo cilja prilagodil obrokom hrane, vnosu sladkorja in inzulina v telo. Rakav bolnik ju bo prilagodil utrujenosti kot posledici bolezni in zdravljenja. Pri kroničnih bolezenskih stanjih je pomembno, da posameznikovo povečevanje rezerve poteka postopno in načrtovano, hkrati pa redno spremlja lastno počutje in spočitost/utrujenost, načrt telesne dejavnosti pa prilagaja zdravljenju in poteku bolezni.

Rezervo telesne zmogljivosti dopolnjujejo področja gibanja, ki posredno vplivajo na kakovost življenja, samostojnost in varnost posameznika:
a) učinkovita koordinacija premikanja in tehnika premikanja;
b) ustrezna gibljivost mišic in večjih/pomembnejših sklepov;
c) sposobnost vzdrževanja ravnotežja in obvladovanja telesa v manj stabilnih okoliščinah.

Omenjena področja pomembno vplivajo na učinkovito delovanje mišic in skeleta v povezavi z možgani. Oseba, ki zaradi bolezni veliko leži ali presedi, mora vzdrževati gibljivost mišic in sklepov, da je lahko vsaj nekoliko bolj samostojna in se počuti dovolj varno, da se vsaj malo premika. Pri posamezniku, ki je po dolgotrajnem bolnišničnem zdravljenju in neaktivnosti prešel v domače okolje, je smiselno čim prej začeti in postopno razvijati ravnotežje, sprva je to po 10 ali 20 sekund, kasneje tudi do minute trajanja posamezne vaje.



Bolnik s kroničnim vnetjem in bolečinami v več sklepih potrebuje izboljšanje koordinacije gibanja, za zmanjšanje težav pa se mora premikati bolj učinkovito (zmanjšanje pospeškov in sil na posamezen sklep).
Vaje koordinacije, ravnotežja in gibljivosti lahko nudijo duševnemu bolniku z urejenim zdravljenjem urjenje zbranosti in so njegovo orodje psihofizičnega umirjanja.
 

Zdrav življenjski slog

Tudi druga področja zdravega načina življenja so pomembna. Opazni pozitivni učinki gibanja na stanje kronične bolezni zahtevajo upoštevanje priporočil:
1. da je gibanje dovolj zahtevno in celovito ter tako sproži ustrezen odziv in prilagoditev telesa na obremenitev;
2. da proces gibanja traja dovolj dolgo (nekateri učinki se opazneje pojavijo na primer po treh do štirih mesecih rednega gibanja in vadbe);
3. da gibanje in vadbo povezuje tudi z drugimi področji življenjskega sloga, ki vplivajo na krepitev zdravja (prehrana, odnosi, iskanje zadovoljstva, oblikovanje lastnega verovanja in druga področja duševnosti).

Zdravju naklonjen način življenja je celota, posamezna področja pa se medsebojno dopolnjujejo ter telesu omogočajo učinkovitejše delovanje. Redna telesna dejavnost in vadba sta temelj in prvi cilj projekta »zdrav življenjski slog«, zanemarjanje tega področja je pogosto vzrok za poslabšanje zdravja.

***
Gregor Mišič je kineziolog.