Ne gre drugače, moje kolo gre v klet

Težko. Dolgo sva skupaj, a ne? Odkril sem te v tisti stari drvarnici na Triglavski, ko si ležal na kupu premoga, pa sem te, čisti mulček, sestavil, še danes ne vem, kako so gume zadihale po desetletju praznine, zavor ni bilo, prestave niso delale, a stari stričev favorit je bil vrhunski, čeprav sem ga poganjal tako, da sem zlezel v okvir, postrani pod štango, kot se reče, saj mi je bilo kolo preveliko za deset let. Če sem imel pa osem, devet let.

Enkrat sem te vozil, dirkalca, na Iliriji, po treningu basketa mi ga je dal za preverbo prijatelj. Nepozabno, tistih nekaj sto metov. Naporno, ko sem pritisnil do konca, raje trening dvakrat na dan kot ta matr. Ni zame, sem rekel, a je prima.
Po soldatih sem začel s kolesom iz ropotarnice. O tem sem že pisal. Kolo za en dan, potem sem moral zamenjati kroglice v ležajih, vsako noč znova, drobilo se je.

Brezposelnost in kolo ne gresta skupaj. Kolesarji na pravih kolesih in v kolesarskih opravah so obračali glavo stran, ko smo se srečali, tako ubog sem bil. Pa je bilo prima.

Enkrat je prišlo pravo, dirkalno kolo, rabljeno kot skoraj vsa kolesa, ki sem jih imel; vedno kupim en nov del in ga kombiniram s tistim, kar imam. Tistega starega se je nabralo ogromno, prav zdaj je v barvanju moj stari, dobri kovinski ritchey road logic, menda letnik 1988, 1989, dobi novo kožo, potem pa gredo gor stari kosi iz hrambe. Delta zavore, ki mi jih je pomagal najti prijatelj Jure Kocjan, upokojeni kolesar z veliko zgodbo, ko bo enkrat pravi čas, ja, svet profijev je krut in nič lep, in z deli, ki so bili na operi, s katero sem sem ter tja skušal preživeti kakšen kronometer. Kronometer...

»Saj si dobro peljal, samo malo prepočasi,« mi je dejal legendarni as Bojan Ropret. Ni kaj dodati. Zgodilo se je nekje na robu Prlekije.




Da sem bil lahko uradno slab sem moral najprej šibko voziti desetletje ali dve...
Vojna za Slovenijo, Slovenija s kolesa, za Slovenske novice, vsak dan. Samo s kolesom si kam prišel... Angleški novinar mi je ponujal precej denarja, če mu ga posodim do Brnika.
»A si ti prfuknjen?«

Bil je težak dan, ljudje so se gledali preko puškinih cevi. Na Brniku je zgorel avto z dvema novinarjema, iz tanka so zadeli nesrečneža. Še danes ne vem zagotovo, če ni bil eden izmed njiju tisti, ki je jamral, da ni nobene akcije, nobene prave vojne. Poslal sem ga v lulčka... Močno. Ni se mi zdelo, da bi mu bilo v resnici nerodno ... kaj vem. Vseeno je pomembno, kako se stvari lotevaš in se vedeš ...



Taka da je služba.... saj je pri nas podobno, mnogo jih je, ki pravijo, da so novinarji, pa so bolj mrhovinarji. Upam, da v času, ki prihaja, spregledajo, močno upam, da bo tako. Nekajkrat sem šel v obrate tudi če z mejo, z Andrejčkom sva imela nepozabni Maroko, ki je bil zame v resnici pretežak, a sem ga nekako preživel, čeprav je šlo vsaj enkrat res za las. Pa se bom spominjal, kako sem z Atlasa, kjer smo v viharju obtičali v štali, pomešani s kozami in pastirji, v slami, v vas prijahal na konju, nanj me je posadil domačin, in potem sem bil še dobrodošel gost v revni, a neskončno prijetni in čisti hiši ...

Spomin na jutro, ko je Amerika napadla Irak in nas je pred prenočiščem pričakala besna množica ljudi... Sploh nismo vedeli, za kaj gre, le da se moramo v hipu pobrati v puščavo, ki je varna... In v puščavi ... tam niso isti ljudje kot gori v Atlasu ...
Njihove oči so temne na čuden način. Ni bilo v redu.

Ko sta naju z Andrejčkom domačina namenoma, pod noč, poslala v napačno smer. Če bi po naključju ne videla, kam je v daljavi zavil spremljevalni džip, za katerim se je kadilo, da je privabilo pogled, bi bila v zgolj kolesarskih oblačilcih težka romarja... Jutro bi bilo daleč. A bi se zmazala, to pa vem. Na Andrejčka se lahko zaneseš.
Pa Gambija s Kukijem in Danijem, in razumevanje tistega, ko nam je prijatelj dejal "Go with the flow ...". Prepusti se toku.

Noč pod zvezdami na nekem čudnem dvorišču in ne povsem priseben pogled v vesolje. Najslabša mogoča izbira države za kolesarjenje, a najboljša družba. Ko smo marširali v povorki proti vojaškemu udaru, ki jo je pripravil - strokovnjak za le-te. Dobro je bilo. Še nas so vprašali, če bi gospodu lahko pomagali navezati stik z Američani. Le tega si je želel, da bi ga priznali tisti, kjer zdaj živijo milijoni potomcev slovitega sužnja Kunte Kinteja, ki je bil iz Gambije. Njegova vas leži blizu izliva reke Gambije v ocean.



Dobro je bilo, da se nam je izjalovil Senegal, prvotna želja. Tu smo se za vedno stkali skupaj.
Ko smo v Ameriko prvič spravili Jureta Robiča sem zavrtel tudi tam. Nastal je Osmi potnik, reportaža, kot se ti ne sestavi več kot enkrat, morda dvakrat v življenju. Vsakih nekaj let jo preberem. Na pokojnega Jureta mislim večkrat. Kako sva se kregala...
San Diego, dan pred začetkom; da je lahko startal, sem založil ves svoj denar, pa sem bil ves v dolgovih ...
»Nič nisi naredil zame,« me je pozdravil.

A take svari gredo vedno poleg največjih. In Jure je to bil. Tudi prijatelj, prav posebne vrste. Ko me je ob njegovi smrti klical novinar The New York Timesa, nisem mogel drugega, kot povedati po pravici: »V civilu najbolj prijeten, na kolesu pa najbolj neprijeten človek na planetu!«. Vsaj takrat, ko je vozil na zmago. To pa je bilo vedno. Rad sem ga imel.

Vožnja pri sosedih. Avstrija, veliko Italije pri mojem Andreji, Belgija... ko sem na startu svetovnega prvenstva za medije v gorskem kolesarstvu stal brez kolesa. Prijatelji so šli s kolesom na strehi avtomobila na izlet, se ga napili, prespali bogsivedi kje, in se niso znali vrniti. Obdaril sem jih z zelo zadovoljenimi materami, tistega jutra, ko smo start svetovnega prvenstva prestavili zaradi nabitih Balkancev ...
Avstrija, Solnograška, vsa tista neverjetna Italija, predvsem pa dalmatinski otoki, moj Hvar, Vidikovac, in, še bolj, Istra.
Pa toliko Slovenije.
Od kolesa se nisem ločil, razen ko sem parkrat malo bolj zbolel, ali pa bil operiran. Vse skupaj je bilo štirikrat... po dalj časa brez.

Pa sem se vedno vrnil nazaj. Ne, ne vse močnejši, pač pa vedno bolj vesel, da lahko gonim. Stric, župnik, mi je po smrti namenil toliko, da sem si kupil eno redkih novih koles. Billato, makadamkar.
Roberto Billato, eden zadnjih, ki znajo narediti kolo po starem, se pravi za risalno desko in v delavnici, mi je dejal, da je cena v Italiji cena, da se ne baranta, kot je to grda slovenska navada, a mi je kolo na lastno željo pripeljal v Ljubljano.
Poročen je s Kitajko, ima prima malega sina... živel je in na Kitajskem in včasih in tudi zdaj, tu, na robu Lombardije. Ni čudno, da se je pred nevarnostjo s Kitajske umaknil tja, kjer je še huje?



Ni mi povsem oprostil temne barve okvirja, a britansko dirkalno zelena je moja barva, z njo sem prebarval pino, v delu je ritchey, ta barva me pomirja. In druge spravlja v besnilo ... da se jim da ...
Pomirja me dejstvo, da bomo nekoč spet kolesarili. Saj sem še v soboto, s Polono sva oddelala od Bežigrada v Polhograjce in na rob Barja in nazaj, ne daleč, a nepozabno.

Nekako sva čutila, da ne bo šlo več dolgo na kolesu, kot ga poznamo, da nekako ni v redu ...
Zvečer sem videl kaj je prijatelj Matej, zdravnik in profesor, šef travme, povedal o tem, kaj se je dogajalo v soboto. Da so krpali in operirali tiste, ki so se lomili pri rekreaciji.

Vsakega so oskrbeli kot bi imel bolezen zdajšnjega časa, z vso zaščito, razkuževanjem. Na kolesu sem previden, zelo. A ne morem vplivati na mačko, psa, ki priletita pod kolo s strani, peska za ovinkom, predvsem pa nimam vpliva na tiste, ki divjajo z avti - vidi se jim, da jih je strah in se tako sproščajo.
Lahko pa samo prepozno snamem čevelj s pedala pred semaforjem in se zvrnem.
Ne, ni fer.



Težka bo. Moje najmočnejše zdravilo za zdravje je v karanteni, tako kot jaz. Ni druge. Nisem sam na svetu. »Pojdi s tokom«, bi dejal prijatelj iz Gambije, kot ko sem ga vprašal, kako bomo prišli na cilj, če pa v kombiju ni goriva. Ampak nam je uspelo. Bi dodal, da z božjo pomočjo. Ali pa s pomočjo višje sile, če vam je to preveč. Kot bo tudi nam. In ko se bomo spominjali nazaj, takrat bomo vedeli, da smo storili prav.

Zjutraj sem na fb napisal, da zdaj kolesarim s koleščkom, darilcem, ki stoji pred sliko sečoveljskih solin, ki jo je naslikala hči.
Oboje imam doma, na pisalni mizi, ki je zdaj Poletovo uredništvo.
Dobro mi gre, to novo kolesarjenje.

Dirkam po spominih, lepe vožnje so. Ni in ni jih konec ... in še nove prihajajo.
Čez čas.