V ringu z Emo Kozin. Princeske ni več

Ema Kozin, Princeska, proti Marii Lindberg. Za naslov prvakinje v enem izmed združenj. Dvajset let proti 42-im pomladim Švedinje. Študentka finančne matematike, Slovenka, proti doktorici kemije, doma iz Malmoja.

Ema je začela boksati pri dvanajstih, Maria pa pri devetnajstih letih; Švedinja je po tem ko je bila dve leti zaposlena kot inženirka, sklenila, da se posveti boksu.

 

Kdo je Maria, ki nam prihaja v goste?

Vsekakor zelo izkušena boksarka, ki jo odlikuje še kaj več kot le doktorat. Njena zgodovina pleše, bi rekli; Marijina amaterska kariera se je končala, ko jo je Švedska boksarska komisija suspendirala zaradi tega, ker naj bi v enem izmed dvobojev dobila prehude poškodbe glave. To je bilo pred dvajsetimi leti: pol leta bi morala počivati, a je želela boksati, odpravila se je v ZDA, da bi postala profesionalka. Njena nova pot je bila ves čas zelo vprašljiva, saj so Švedska boksarska zveza, prav tako podobno ameriško združenje in tudi Evropska boksarska zveza vztrajale pri suspenzu.

Maria Lindberg je kasneje opravila vse zdravniške preglede pri nemškem boksarskem združenju BDB, ki je del Evropske boksarske zveze in dobila nemško boksarko licenco.

Nemčija je za boksarke dolgo bila in je še vedno obljubljena dežela - tam se od boksa lahko živi.
Zares se je vrnila v ring leta 2008, do danes je zbrala 18 dvobojev, petkrat je zmagala in dvakrat izgubila.
Švedinja je nasprotnice prisilila k rani vdaji kar desetkrat, sama ni nikoli zapustila ringa predčasno. Nekajkrat je osvajala različne pasove najboljše na svetu, po različnih verzijah.

Za kako čvrsto boksarko gre, bo lahko ocenil vsak, ki si bo na spletu ogledal njen dvoboj z eno najboljših boksark na svetu, Nemko Christino Hammer, sicer rojeno Kazahstanko, ki se je v Nemčijo preselila skupaj s starši, ko so le-ti skali boljše življenje.


 

In kje je tu Ema?

Dobro vprašanje. Kje je Ema? Sedemnajst zmag, od tega devet s prekinitvijo, nobenega poraza in en neodločen izid.
Mislite, da veste vse o Emi? Kdor je gledal doslej objavljene Evine posnetke boksanja na spletu, ta bi utegnil biti zaveden.
Tisto, kar je tam, je precej drugače od onega, kar smo videli mi, tistega večera, ko smo opazovali, kako je Eva sparirala, deset rund po dve minuti, s Tilnom Gradiškom, študentom Fakultete za šport. Nekdanjim boksarjem in kikboksarjem, ki je telesno zelo dobro pripravljen.

Ema je vse prej kot princeska. Res je, sparing ni pravi boj, in v Fight Clubu Gepard, v Ljubljanskih Novih Fužinah, ni vzdušja in pritiska Stožic.

A kdor se vsaj malo spozna na boks, bi takoj ugotovil, da je dekle telesno sijajno pripravljeno. Emin kondicijski trener Tadej Černoš, ki je sparing opazoval, pravi, da je v zadnjem času zelo napredovala.

»Njeno telo se še razvija, ni se še dokončno oblikovala, ni kot Švedinja, ki je zrela borka, z veliko mišične mase, morda celo preveč«, doda trener Rudi Pavlin, ki je Emo odkril, jo tesal, in ki bedi nad njeno kariero. Zdi se, da mu je vse jasno. Dolgo je v športu in borilnih veščinah. Še najmanj je bil doma v boksu, prav tam, kjer sta z Emo tako uspešna.



»Oba sva se učila«, pristavi, »danes ima Ema štiri, pet različnih stilov borbe in se lahko prilagodi vsaki borki.«
Iz runde v rundo je bilo manj prijetno Tilnu Gradišku. Že res, da Eme ni mlatil na vso moč, a so bili njegovi udarci podobni kot v moškem sparingu, ko ne gre na polno; dovolj, da te zamaje. Eden izmed njegovi aperkatov je bil brezspolen, marsikatera moška bradica bi se zatresla, kakšna steklena sesula …

Ema ima silovito močno brado, pravi Pavlin. Zdi se, da je trener sam po sebi zgodba, ki bi jo bilo treba povedati, a za to še ni čas. Zdi se, da je povsem ujet v Emo in njen razvoj. Tega, razvoja, je toliko, da jih je Gradišek začel vse bolj dobivati, kljub temu, da je, hiter v nogah, iskal svoj prostor zunaj dosega delokroga dekletovih udarcev.

"Ema je dizel, boš videl, v osmi in deveti rundi bo boksala kot na začetku." Pavlin, jasno.



Dekle je hitro. Njene noge so hitrejše. Ves čas je v napadu, pet, šest, tudi sedem udarcev v seriji. To je veliko tudi za amaterskega moškega borca. Ves čas pritiska. Levičarka. Neugodna. Njen najljubši udarec je levi, hja, kako bi rekli, levi udarec v jetra. Ni ne kroše in ne aperkat, Rudi pravi, da je to njen udarec, ki prihaja od tam, kjer imajo hišno številko. Ema ne popušča, Gradišek, zaščiten s čelado, išče prostor, vrača udarce, vsak odmor med rundami je bolj utrujen. Fejst poba je, a to mu v tem večeru ne pomaga dosti. Sedi, s hrbtom naslonjen na steno, globoko diha, zaščitno gumo tišči iz ust.

Zelo je napredovala, pravi Tilen, zelo. "Veliko boljša in močnejša je, kot je bila."
Udarec, ki ga Ema ne pokasira rada, je aperkat. »Ne vidiš ga, ko prileti, težko se je pokriti.«
Lindbergova ima močnejši udarec kot Ema, je prepričan Pavlin, čvrsta borka je. A Ema je hitrejša, tako v rokah kot v nogah.


 

Kako bo Stožicah?

Zagotovo jo bo Lindbergova skušala potisniti nazaj, na distanco. Morda ne toliko s krajšanjem kotov, da bi jo spravil na vrvi, kot da bi jo pregnala na distanco. Emino gibanje nog bo zelo pomembno, njen ples okoli Švedinje. Noge. In gibanje rok in rog, usklajeno. Ema je šampionka, pa ji ni težko priznati: »Najtežje je dobro povezati delo nog in rok. Gibanje okoli nasprotnika in udarec ali obrambo pred njim.«

Ni preveč spretna, sama po sebi, pravi. Ko jo je Pavlin dobil v roke, ni znala narediti počepa, padla je nazaj.
»Motorično sem bila slaba,« pove. Zato je njen napredek toliko bolj osupljiv. Ves čas pritiska. Gradišek je na škrgah. Punca ne popušča. Kdor je kdaj stal v ringu, ta ve, kako hudo je, če nasprotnik ves čas sili vate, ves čas napada, v serijah. Trije, štirje udarci, nazaj po moč, vdih, moč za nov napada. Normalno. Za Pavlina ne. Zakaj, kriči, renči, si to naredila, še več udarcev bi morala povezati v celoto. In jih. Gradišek je med odmori vse bolj bel, zelo je utrujen. Ema, kot je rekel Pavlin, boksa vse bolje.
Po osmi rudni ima Gradišek dovolj. Sicer bi morda padel. Ema je šla vedno bolj na polno ….



Dve rundi za mladeniča iz Geparda, ki ga je v sparing posodil Redžo Ljutić, sijajen poba, ki uspešno in pošteno vodi klub. Mladenič je ambiciozen, po dveh rundah, ko odneha, pove: »Huda je. Take punce si ne bi upal nikoli prevarati.«

Dobra izjava, čez čas, če jo razumeš v kontekstu dogodka, okolja in mikroklime. Ema ima daljši doseg rok kot Švedinja. Tega se zaveda, načrtuje, da bo zbirala točke in tako bi morala na koncu zmagati. Treba bo biti pazljiv, Švedinja zna močno udariti. Zelo je čvrsta. In v boksu včasih prileti, da ne veš, ne od kod in kam in kaj te je zadelo.

Kakšen je občutek ko si v nokdavnu?
»Uf, malo te strese, zaziblješ se, skušaš skriti, da si načet.« In Ema še doda, da še ni bil tako zatresena. Vseprisotni in vse poslušajoči Pavlin pravi, da ni tako in spomni, da je bila, v Banja Luki, ko je sparirala z moškim, kateremu je Pavlin naročil, naj jo malo bolj poboža. In jo je, v telo.
»Ema se mora navaditi tudi najtežjih udarcev.«



 

Hitrost različnih hitrosti, po boksarsko

Teh, močnih udarcev v ringu, Emo v življenju še nekaj čaka. A jih ne išče za vsako ceno. V boksu se napreduje počasi. Hitrost te upočasni. Punca ve, da bo vse prišlo, ko bo čas. Tudi največje nasprotnice. Claressa Shields, olimpijska prvakinja iz Londona in Ria in najboljša na svetu v Emini kategoriji in blizu nje, in Christina Hammer, ki jo je Američanka premagala. Aprila letos, v Atlantic Cityju.

Vse bo prišlo ob času, še enkrat pove Ema, Pavlin pa doba, da jo je Shieldsova že dvakrat izzvala na dvoboj. Ema prikima, podrobnosti ne izvem. Kariera se gradi počasi, paziti je treba na napake, pravilno izbirati nasprotnice. Dobra šola je bil razpad sistema v dvoboju, ko je Ema zaradi pretreniranosti doživela dobro šolo na dvoboju v Zagrebu. Razpadla je v glavi, ko ji je odpovedalo telo. Veliko so se naučili. Od boksa se ne živi, zanj se živi. Bori pa se z glavo. »Zmaga se z glavo, v boksu največkrat zmaga pametnejši borec,« je prepričana Ema.

Švedinja je pametna gospa, Ema je bodoča mojstrica finančne matematike; zagotovo bo dobro preštudirala, kdaj je njen trenutek, v Stožicah. Deset rund jo čaka, če bo uspela vsiliti svoj stil, bosta šesta in sedma runda že pokazali, kako dobra borka je Slovenka. Kljub pritisku množice, okolja, navijačev, vzdušja …

Kdor ni videl Eminega sparinga, ta bo moral v Stožice. Sam sem jih doživel, ko je Zavec zmlel Poljaka, ko se je slovenski moški boks postavil na zadnje noge. Zavec, fenomen, je prišel daleč.

Ema? Njen napredek j v zadnjem času zelo opazen, a ni prišel čez noč, osem let se gnetlo, kar bomo videli v Stožicah.
Zavec je želel v Ameriko, a Rudi Pavlin pravi, da tam za Emo ni nič posebnega. No, enkrat bo morda treba tja, na obisk k nepremagljivi Claressi Shields, tisti, ki je ena sedmih ženskih in moških boksarjev, ki ima v lasti vse štiri naslove najboljše v štirih najmočnejših asociacijah. Gre za dekle, ki je odraščalo v težkih razmerah, zlorabljali so jo materini fantje. Pri enajstih je začela boksati, pri trinajstih so jo krstili, moč je našla v veri in končno zapustila dom.

Nekoč, ko si bosta morda z Emo Kozin zrli iz oči v oči, bomo lahko ponosni, kaj je nastalo iz dekleta, ki jo je oče pripeljal na trening, da bi postala bolj spretna, da bi se odprla in postala samozavestnejša.

Zgodba, ki se bo zgodila 6. oktobra v Stožicah, bo več kot zgodovinski borilni dogodek, kot piše na vabilih. Največje pa se bo zgodilo, ko bo prišel pravi čas. Ko pride, takrat pametni vedo, kako zmagati. V boksu namreč največkrat zmagajo pametnejši in ne močnejši.
Aja, še to. Princeske pa že dolgo ni več. Pretrde pesti ima Ema, da bi se šli pravljice, v boksu ni prostora za namišljene stvari.
 

Preberite še: Boks za otroke in mladostnike