Triatlon v olimpijski družini

Moderni triatlon se je začel razvijati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA. Počasi se je priljubljenost večala in s tem prinesla širitev tudi v Evropo; tu so bile v osemdesetih letih organizirane prve dirke. Leta 1989 pa je bila ustanovljena Mednarodna triatlonska zveza (ITU) in kmalu postala del Mednarodnega olimpijskega komiteja (IOC) z željo, da triatlon postane del poletnih olimpijskih iger, kar ji je leta 2000 uspelo.

V Sydneyju leta 2000 je nastopilo sto tekmovalcev, 48 žensk in 52 moških, ki so tekmovali na tako imenovani standardni razdalji (1,5 kilometra plavanja, 40 kilometrov kolesarjenja, 10 kilometrov teka). Štiri leta kasneje v Atenah se je kvota sto tekmovalcev razdelila na polovico, 50 žensk in 50 moških. Z naslednjimi olimpijskimi igrami 2008 v Pekingu se je povečala na 55 žensk in 55 moških ter ostala nespremenjena do danes.

Na dosedanjih petih olimpijskih igrah je medaljo osvojilo trinajst držav, od tega skoraj polovica (šest) zgolj
eno, medtem ko so jih tri najuspešnejše, Velika Britanija, Švica in Avstralija, vsaka po pet, torej skupno petnajst, kar je polovica vseh podeljenih.

Kot mlad šport je triatlon doživljal kar hitre spremembe tudi na olimpijski dirki. Sprva leta 2000 v Sydneyju in 2004 v Atenah, ko so bili tekmovalci in tekmovalke zelo različnih sposobnosti po disciplinah, od izrazitih plavalcev do izrazitih tekačev. Tako so bile večje tudi razlike v končnih rezultatih, med dirko pa kar velike spremembe navzgor in navzdol. Zmagovalka Avstrijka Kate Allen je po plavalnem delu za kasneje drugouvrščeno Avstralko Loretoo Harrop zaostajala za kar dve minuti. Po kolesarskem delu pa že za tri minute, kar je dandanes nepredstavljivo.

Z razvojem športa so razlike postajale čedalje manjše in tekmovalci vse bolj izenačeni. Čeprav o odličjih vedno odloči tek, pa je plavalni del postajal čedalje bolj pomemben dejavnik, če si se sploh hotel vključiti v boj. To je prišlo še bolj do izraza leta 2008 na igrah v Pekingu in leta 2012 na igrah v Londonu. Tako v moški kot ženski konkurenci jih je kar 50 od 55 opravilo plavanje v manj kot minuti za vodilnim. Na kolesarskem delu so tako nastale velike skupine in na koncu je odločal tek. V tem obdobju je bil tek izrazit dejavnik in tekaški časi so se na tekmah spustili pod mejo 30 minut na desetkilometrski razdalji.



V zadnjem obdobju po Londonu se je trend na velikih tekmovanjih obrnil in tudi na treningu se je začel razvijati kolesarski del, saj so boljši plavalci videli priložnost za dober rezultat v pobegu manjše skupine na kolesu po odličnem plavanju. Tako so za končni uspeh imeli več možnosti, saj so dobri tekači težko nadomestili zaostanek po kolesarskem delu. V Riu de Janeiru leta 2016 smo videli v obeh konkurencah beg na kolesarskem delu preizkušnje. Ta trend s trenutno generacijo nekako ostaja še danes in najbrž bomo v Tokiu videli podobno sliko oziroma dinamiko tekme.
 

V Tokiu po dolgem času prve večje spremembe

Prihodnje leto bodo olimpijske igre v Tokiu, kjer se bodo tekmovalci pomerili v triatlonu šestič zapored. V Tokiu bo tudi prva večja sprememba, saj so po letih prizadevanj Mednarodne triatlonske zveze sprejeli v olimpijski program še eno disciplino, in sicer mešane štafete, kjer eno ekipo sestavljajo dva moška in dve ženski, vsak posameznik pa mora premagati 300 metrov plavanja, osem kilometrov kolesarjenja in dva kilometra teka, preden preda štafeto naslednjemu sotekmovalcu. Neposredno se bo tja po sistemu kvalifikacij za štafete uvrstilo osem ekip (reprezentanc) ter dodatno še vse tiste, ki bodo izpolnjevale pogoj, da bo v individualnem nastopu država imela dva moška ter dve ženski predstavnici na igrah.

Gre za nadvse zanimivo in privlačno disciplino, kar velja za skoraj vse štafetne preizkušnje v športih. Predvsem pa triatloncem prinaša nov komplet medalj. Doslej je bilo na vsaki olimpijadi podeljenih šest, zdaj jih bo 18. S tem so največ seveda pridobili športniki sami, saj medalja poleg osebnega zadovoljstva ob uspehu in prepoznavnosti pomeni tudi finančno gotovost, nove sponzorske pogodbe in še kaj, kar jim omogoča lepšo in zanesljivejšo prihodnost. Kako težko je osvojiti olimpijsko medaljo v triatlonu, je razvidno iz tega, koliko je takšnih, ki so ali so bili v samem svetovnem vrhu, a so ostali brez največjega priznanja.



 

Slovenija na olimpijskih igrah

Našo državo je na olimpijskih igrah doslej zastopala le Mateja Šimic, in to kar dvakrat. V Londonu je osvojila 37. in štiri leta kasneje v Riu de Janeiru 31. mesto. Mateja, ki je dolgo vztrajala v tem športu, je s predanostjo, delavnostjo ter nepopustljivostjo osvojila svoje sanje in končni cilj. Imela je vizijo in ji sledila tudi v trenutkih, ko so drugi obupavali in niso videli tega, kar je videla ona. Njene uspehe bomo v vse bolj konkurenčnem športu bolj cenili najbrž šele čez leta. Skupaj s trenerjem Francescom Fissorejem sta tako postavila prve mejnike za naslednje generacije.

V Tokiu slovenskega predstavnika oziroma predstavnice, kot kaže, ne bomo imeli. Po Riu, ko je Mateja naznanila konec športne poti, smo imeli v širšem planu kar štiri mlada imena Evo Skazo, Jano Koradej, Matevža Planka in Domna Dornika. Kmalu se je izkazalo, da bo boj pretežak za večino (sistem kvalifikacij traja kar dve leti in je eden najzahtevnejših od vseh olimpijskih športov), in mladi upi so se hitro oddaljevali od cilja ter svoje načrte že usmerili v Pariz 2024. Mladost, neizkušenost, organizacijske ovire in še mnogo drugih, ki jih bo treba v prihodnje zmanjšati, so privedle do tega, da je dobro leto pred igrami z minimalnimi možnostmi ostal samo še Domen Dornik.

Upamo, da bomo v bližnji prihodnosti naredili pomembne korake na Triatlonski zvezi Slovenije, ki mora tekmovalcem (članom in mladincem) zagotoviti ustrezno organizacijo in podporo, pa tudi sami tekmovalci in njihovi strokovni štabi oziroma klubi, da bodo imeli zadostno podporo na treningih. Le tako lahko upamo, da bodo naši nastopi na olimpijskih igrah postali stalnica. V prihodnje bomo morda tam lahko celo navijali za slovensko štafeto, ki je po vsej verjetnosti vsaj do iger 2028 ne bomo videli.