Telesna aktivnost pri diagnozi rak

Za ljudi, ki so zboleli za rakom, je dolgo časa veljalo, da resna diagnoza pomeni tudi konec ukvarjanja s športom. Nihče namreč ni pričakoval, da bi bolnik, ko se počuti slabo in je morda brez las, obiskoval telovadnico; tako je bilo do nedavnega.



Nato pa so strokovnjaki ugotovili, da vadba pomaga pri okrevanju. Vendar pa nihče dolgo časa ni zapisal koliko vadbe je med zdravljenjem potrebne.
 

Nove smernice vadbe za ljudi z rakom

Nato so oktobra lani Ameriški kolegij športne medicine (ASCM), Ameriško društvo za boj proti raku in 15 drugih mednarodnih organizacij objavili nove smernice vadbe za ljudi z rakom. Znanstveniki z vsega sveta so prvič zapisali uradni recept za vadbo za tiste, ki se zdravijo z rakom: vsaj 30 minut zmerne intenzivnosti trikrat na teden in dva tedenska treninga moči. Raziskovalci so poudarili, da vadba ne krepi le fizičnega in duševnega zdravja, temveč da številne nove ugotovitve dokazujejo koristnost telesne aktivnosti pri zdravljenju in preprečevanju raka.

Pri Outside je Lindsay Warner v članku, ki opisuje izjemno borbo Kikkan Randall, olimpijske zmagovalke v teku na smučeh, z rakom, opozorila, da so tradicionalna priporočila za vadbo med kemoterapijo in obsevanjem so v preteklosti pogosto vključevala napotke, kot so: »Poskusite vsak dan iti na kratek sprehod" ali "Naredite nekaj nežnih raztezanj, če se dobro počutite.«

Warnerjeva opozarja, da podatki iz leta 2018 kažejo, da je v ZDA manj kot 25 odstotkov onkologov bolnikom z rakom svetovalo vadbo, kljub sklepom, objavljenim na okrogli mizi Ameriškega kolidža za šport 2010, da bi se ljudje z rakom lahko - in bi se morali - med zdravljenjem in po njem, ukvarjati s športom. Seveda, če jim zdravnik za to prižge zeleno luč.

Do oktobra lani so bila priporočila ACSM iz leta 2010 vse, kar je bilo na voljo bolnikom z rakom. In zaradi omejenih podatkov raziskav o koristnosti vadbe so bila to zgolj priporočila, ne pa natančna navodila za vadbo bolnikov.
V bistvu bi vsa priporočila lahko strnili v en sam nasvet v smislu izogibajte se neaktivnosti.

Zato ne preseneča, da so se v zadnjem času številni zdravstveni delavci odločili, da se o takšni vadbi podučijo.
Prednosti, da je človek športno aktiven, se v več raziskavah kažejo kot dejstvo, da lahko telesna aktivnost zmanjša tveganje za razvoj več običajnih vrst raka, saj je debelost dejavnik tveganja, ki je tesno povezan z rakom. Vadba lahko tudi izboljša zdravljenje tako, da upočasni rast tumorja in celo zmanjša velikost tumorja na celični ravni, hkrati pa zmanjša kronično vnetje in okrepi imunsko funkcijo. Stranske učinke zdravljenja si pacienti lahko olajšajo z izboljšanjem kardiorespiratorne kondicije in počasnejšim izgubljanjem mišične mase.



Brez telovadbe lahko raven kardiorespiratorne kondicije med zdravljenjem pade več kot za tretjino. Telesna aktivnost lahko spodbuja pozitivne spremembe, zmanjšuje tesnobo, izboljša razpoloženje, zmanjša utrujenost, torej izboljša kakovost fizičnega, duševnega in čustvenega zdravja.
 

Obdržati čim več normalnega življenja

Če je človek telesno aktiven preden zboli je to pri diagnozi že velika prednost. Pa vendar: kljub temu pa vadba ne povzroča imunosti! Toda za telesno aktivne bolnike z rakom je to način, da obdržijo del normalnega življenja, medtem ko je telo fizično in duševno pod pritiskom. Prav tako vadba olajša vrnitev v običajno življenje, po zdravljenju.

Najboljša novica, ki izhaja iz nove raziskave je dobra tudi za športno aktivne, ki so zboleli za rakom: vsa vadba, ki ste jo v življenju opravili, zmanjša možnost, da bi se bolezen povrnila.
In to je dober razlog, da si zavežete tekaške copate, sedete na kolo, si nadenete smuči, karkoli za gibanje potrebnega pač.
 

Bili smo med prvimi na svetu

Pri Poletu smo o tem, kar zdaj pišejo Američani, razmišljali že pred vsaj petimi leti., bili smo med prvimi na svetu, ki smo začeli na to opozarjati laično javnost. Kot pravi avtorica teh zapisov, zdravnica doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., smo bi med prvimi opozarjali ne le na nujnost telesne vadbe pri bolnikih z rakom, pač pa - kar je ključno - tudi na povezanost učinkov gibanja in prehrane, saj tega nikakor ne smemo ločiti.

»Nikoli nismo predpisovali splošnih enot vadbe, saj je za kaj takega nujno, da bolnik opravi pogovor o gibalni aktivnosti in opravi prehransko obravnavo,« pravi Kozjekova.
In dodaja: »Zdravstveni učinki gibanja so namreč takrat, ko organizem regenerira gibalni dražljaj. Da lahko izvede takšno adaptacijo potrebuje posameznik ustrezen vnos energije in posameznih hranil. Zato smo pred mnogimi leti zapisali, da prehrana vrhunskega športnika sledi podobnim izhodiščem kot prehrana bolnika.«