Tekel čez 5 najvišjih slovenskih vrhov

»Zdaj je vse za mano. Dolgo sem sanjal o tem, kako bi te hribe povezal v en dan. Razmišljal sem o tem ali je to mogoče, bo 24 ur dovolj in zdaj mi je uspelo v slabih štirinajstih urah. Noro! Rabil bom nekaj dni, da prespim in podoživim vse kar se je danes dogajalo, že zdaj pa vem, da mi ta uspeh zelo veliko pomeni, rad imam te hribe in gotovo je to en mojih najljubših projektov do sedaj,« je povedal Luka na koncu.

Luka je za cel podvig potreboval 13 ur in 56 minut!

Odločil se je preizkusiti na poti iz doline Vrat, preko petih najvišjih slovenskih vrhov, do Mangartskega sedla in za to porabiti največ en dan. Pravi, da je verjel, da mu v 24 urah to lahko uspe, ni pa misli, da bo na cilj pritekel že po manj kot štirinajstih.
 
Kombinacija poti iz Vrat, preko Visokega Rokava (2.646), Škrlatice (2.740), nazaj v Vrata, pa na Triglav (2.864), preko Zadnjice na Jalovec (2.645), čez Kotovo sedlo na Mangart (2.679) in do Mangartskega sedla, bi glede na splošno predvidene čase, planincu vzela okoli 43 ur. Pri tem je vzpon na Škrlatico delno potekal po brezpotju, kar zahteva tudi alpinistične spretnosti.

Poleg petih vrhov sta tek zaznamovali tudi dve globoki dolini, Vrata in Trenta, povezal pa je tudi Gorenjsko in Primorsko. Skupaj je Luka na poti pridelal 6.600 višinskih metrov vzpona, kar je tako, kot bi več kot 18 krat tekel na Šmarno goro. V dolžino je zbral 55 kilometrov, od tega 43 kilometrov po gorskih poteh in skalah, 7 kilometrov po makadamih in 5 kilometrov po asfaltu. Prvi 2 uri in 40 minut je tekel po popolni temi, z naglavno lučko.

Vso pot je imel ob sebi spremljevalce, ki so se menjali na posameznih etapah in skrbeli za motivacijo in tudi varnost, ko je bilo to potrebno. V prvem delu je bil to alpinist Nejc Marčič, v drugem gorski tekač Matjaž Mikloša in vsestranska športnica in Lukatova punca Urška Ahac, v tretjem pa še en gorski tekač Nejc Kuhar. Slednji je tudi malo kriv, da Luka danes teče po gorah, saj ga je ravno on vpeljal v ta šport.

»Na poti niti za trenutek nisem pomislil, da mi ne bo uspelo. Bil sem osredotočen na cilj in ustavila bi me lahko le kaka objektivna tažava, nevarnost, ki bi se izkazala za preveč tvegano. Najtežji del je bil mogoče vzpon na Jalovec, sredi dneva, ko je postalo res vroče, nič ni pihalo in takrat me je z res dobro debato zmotiviral Nejc, ki me je tam spremljal. Krizo sem premagal in naprej je spet vse teklo bolje od pričakovanj. Brez zadržkov lahko rečem, da sem užival celih 14 ur.«
 
Motivacija je nekaj, česar Lukatu nikoli ne zmanjka. Pravi, da v vsej svoji tekaški karieri še ni prišel do točke, ko ga ne bi gnalo naprej, tudi zato, ker se loteva projektov in izzivov, ki so mu blizu in v katerih uživa. Vedno verjame vase in v cilj, ki si ga zada, pri tem pa tudi pazi, da se večjih zadev loti načrtno, kar seveda velja tudi za slednjega. Podvig se je tako zanj začel že dan prej, ko se je pripravljal na naslednji dan, tudi z načrtnim počivanjem, pa kakšnim logističnim sestankom z ekipo. Tudi organizacija vsega skupaj je bila namreč podvig zase. Pravi, da je šel spat malo prej kot običajno, budilka pa je zazvonila deset minut do dveh zjutraj.
 

 
Ker je Luka tudi tekmovalec, ga seveda zanima, ali lahko kdo njegov čas izboljša in za koliko. Če se bo podviga kdo lotil, mu z veseljem da kakšen nasvet, že vnaprej pa svetuje, da ima dovolj gorniškega znanja. Pot ni običajen tek, pač pa gibanje po visokogorju. Ob sebi moraš imeti prave ljudi in terene poznati že od prej. Predpogoj je tudi, da si izjemno fizično pripravljen.

»Gre za vrhunski šport, z napornimi in dobro načrtovanimi treningi. Sam sem športnik, ki trenira več kot 900 ur letno. Dnevno sem v pogonu, ogromno v gorah. Na teden naredim tudi do 10.000 metrov vzpona. Projekt, kot je ta, zahteva celega človeka, ki je lahko vseh 14 ur z glavo pri stvari, kljub fizični intenzivnosti in brez izjemne pripravljenosti, to ni mogoče.«