Tek v naravi brez slušalk, to je to

Ljudje največkrat tečemo zaradi užitka. Imamo tekaške copate, tekaško majico, hlače, nogavice, uro, zapestnico, trak, aplikacijo in načrt vadbe. Takšni smo sodobni tekači. Seveda ne vsi, le nekateri, toda tako nas vidijo tisti, ki ne tečejo. Nedolgo nazaj sem na enem izmed spletnih forumov po naključju našel komentar motorista, ki je na veliko razglabljal, kako bi z največjim užitkom »pregazil tekaško drhal«, ki mu dela gužvo na cesti. Sem sedel, ampak me je skoraj vrglo na rit.



Zadeva mi je dala misliti. Tekači res ne spadajo na cesto, ampak na gozdne in poljske poti (zaključek bi lahko bil tudi drugačen, vendar sem se trudil ohraniti pozitiven odnos do zadeve). Zares mislim, da je šele v naravi možna popolna sprostitev in odklop, ki ga potrebujemo po napornem delovniku ali napornem življenju. Treba je iti v naravo, kjer sta tišina in samota. Šele tam boste zares lahko prisluhnili svojemu telesu in svojim mislim.


 

Zakaj nazaj v zeleno...snežno belino, jesensko barvitost?

Tekači, ki ne naredijo koraka brez obveznih slušalk, iz katerih prihaja njihova najljubša glasba, so po mojem mnenju prikrajšani za marsikateri lep trenutek, ki jih čaka med tekom. Prikrajšani so za pozornost, ki jo lahko med tekom namenimo okolici in sebi. To je pa bistvo rekreacije, to je bistvo vsake terapije. Tukaj spet trčimo ob navade ljudi oziroma tekačev, ki imajo svoj ritual, ki imajo svoj način sprostitve. Moje razmišljanje je samo mnenje, ki sem si ga ustvaril skozi leta teka, je plod razmišljanja med tekom in izkušenj, ki jih vsako leto delim z mnogimi tekači.

Zakaj vrnitev k naravi? Imam zelo močno osebno izkušnjo, ki je nekaj časa zorela, zdaj pa sem o njej že prepričan. V zadnjem času sem večkrat tekel čez drn in strn po neurejenih poteh. Hodil v strme klance, tekel po strmih spustih in se preganjal po ozkih potkah. Višje kot so potke, bolje je, manj je gneče. Ob takšnem teku sem ugotovil, da sem na zahtevni podlagi bolj osredotočen na sam tek. Bolj sem bil pozoren na svoje telo in tudi na okolico, saj sem venomer opazoval, kam moram iti.

Nosil sem merilnik srčnega utripa, a ga ne bi potreboval. Tekel sem namreč v povsem lahkotnem tempu. Jaz bi hitreje po tistih skalah in koreninah že težko tekel. Če vadite tako, lahko na svoj tekaški račun vpišete uro ali dve aktivnosti. Sploh ne veste, kdaj mine. Ravno to zadnje se mi zdi najpomembnejše. Hitro mine, ni težko, počutje po vadbi je odlično, vpliv vadbe na telo je odličen.

Pa smo sklenili krog. Tudi jaz se takoj vrnem na razmišljanje, kako je vadba vplivala na moje telo, bom kaj boljši, hitrejši? Premalokrat se vprašamo, kako vadba vpliva na našo glavo, na naše misli. Saj zaradi tega se rekreiramo, kajne?





 

Potrebujete le sebe

Tek v naravi, lahko mu rečemo kros, lahko mu rečemo »trail«, če je zelo razgiban, je dober za vašo tekaško pripravljenost, pa še znebili se boste stresa. Na tekmovanju boste lahko dosegli dober izid, če boste želeli. Mislim tudi, da bi se pojavljalo manj poškodb pri tekačih, če bi več tekli po bolj zahtevnih terenih, saj njihove mišice in sklepi ne bi bili tako zakrneli. Če bi redno tako vadili, bi posvojili tek po takšnem terenu, tudi telo bi se navadilo na to obremenitev.

Ljudje smo narejeni tako, da smo zmožni blaznih prilagoditev. Poznam tekača, ki je kakšnih deset let nazaj začel teči, zdaj pa teče na ultramaratonih. To je skrajnost, vendar se on že sam po sebi razlikuje od povprečja v vseh pogledih. Predvsem pa to dela, ker v tem uživa in ker je to sposoben narediti. Do tega je prišel postopno, njegovo telo je iz leta v leto postajalo bolj vzdržljivo, bolj sposobno, bolj prilagojeno na tekaško obremenitev.



Za tek v naravi ne potrebujete programa, ni se vam treba omejevati s številkami, za cilj dneva si lahko izberete lep razgled. Vse, kar bo lepega na poti, kjer boste tekli, vas bo napolnilo z energijo, s pozitivno energijo, ki jo lahko nato prenesete na druge vidike svojega življenja. Pa tudi če je to intervalni trening na stezi naslednji dan.

Sam sem včasih malce razdvojen. Na eni strani poznam, katere so najbolj učinkovite metode vadbe, točno vem, pri kakšni intenzivnosti je treba teči, vem, koliko kilometrov je dobro za tekača. Vem, da se za dober izid na maratonu ne da natrenirati samo s tekom čez drn in strn, vendar tekače najraje pošljem v naravo.Takšen trening je lahko dobra osnova. Zelo dobra osnova. Razliko naredi predvsem količina, ki jo opravimo. V naravi namreč čas mineva drugače. Dve uri mineta precej hitreje kakor na cesti. Pa še laže je. Vsekakor je vredno preizkusiti.


***
Klemen Laurenčak je profesor športne vzgoje. V mladinskih letih je bil aktivni atlet, tekel je na srednje in dolge proge, bil je tudi clan mladinske državne reprezentance za Evropsko prvenstvo v krosu. S študijsko usmeritvijo v športno treniranje je opravil
usmerjanje triatlona in atletike, ter si s tem pridobil kvalitetno in široko znanje, predvsem na podrocju vzdržljivostnih
športov. Po opravljenem študiju je postal zunanji strokovni sodelavec fakultete za šport na katedri za atletiko.
Že kot študent je pričel z delom z rekreativnimi tekaškimi ekipami pod vodstvom dr. Škofa. V zadnjih desetih
letih je sodeloval s skoraj 1000 tekaci, na vseh nivojih, od zacetnikov do maratoncev.