Teči po asfaltu ali ne?

V New Yorku so pred leti mestne oblasti to spoznale na svoji koži, ko je okoli 20 tekaških protestnikov zahtevalo ustavitev asfaltiranja približno sedem kilometrov dolge, razgibane poti ob Erie Canal Trailway, med mestoma DeWitt in Manilus.



Več kot 1700 ljudi je obenem podpisalo peticijo proti uničenju njihove poti. Njihov argument: razgiban in mehak teren je boljši za preprečevanje tekaških poškodb. Znanost pravi, da temu ni tako.

Tudi na naših straneh smo pisali veliko o mitu, da je mehkejša podlaga boljša za tekače kot trša in da se tako izognemo poškodbam. V tem prispevku pa bomo predstavili še drugo plat medalje, saj je ena izmed zadnjih tekaških študij ameriške atletske zveze pokazala, da tek po asfaltu dejansko zmanjšuje možnosti za tendinopatijo, poškodb ahilove tetive in vnetij.

Direktor športne medicine in znanstvenega komiteja ameriške atletske zveze dr. Bob Adams je domneve potrdil, a obenem dodal, da je še vedno pametno teči na vseh podlagah. Tudi tek po mehkejših terenih iz dneva v dan lahko pripelje do identičnih poškodb kot tek po asfaltu. Razlog za poškodbe se ponavadi skriva v ponavljanju in pretiravanju, ne glede na podlago. »Idealno bi bilo, če bi vsak tekač tekel malo po gozdu, malo po asfaltu in malo po atletski stezi,« pravi Adams.
 

Da ali ne?

Zaključek je sledeč: Trdota podlage ne dela razlike. Podzavestno na trših podlagah stopamo mehkeje in na mehkejših bolj udarno. Sila s katero pristajamo na tla se torej ne razlikuje na dolgi rok. Naša telesa so ustvarjena za prenašanje takšnih udarcev, najsibodi na najtrši tekaški stezi na svetu ali na prijetni poti posuti z borovimi iglicami. New York Times je prišel do identičnih izsledkov, da so lahko tudi mehkejše podlage bolj stresne za telo tekača.


 
Vseeno pa je lepo biti v naravi in se tako počutiti, tudi če živite sredi betonske džungle. In to je najboljši argument, ki ga imajo lahko vsi tekači in tisti, ki se ven odpravljajo le na sprehode. Asfalt lahko za tekača pomeni, da nima več občutka, kot da je spremenil vsakdanjik in se umaknil od vrveža, saj naravne poti prinašajo veliko več zadovoljstva in svobode, obenem pa tudi motivacijsko vplivajo na tekače. Zato na Poletu tekače, ki so proti asfaltiranju tekaških ali gozdnih poti, razumemo.

V New Yorku so prišli do kompromisa: asfaltirali so le del poti, ostalega so pustili nedotaknjenega.
Bi bilo to možno v Sloveniji?