Smučarski tek: Drsalno na »laufercah«

Zima bo še nekaj časa tu. Tisti, ki je oborožen z znanjem, bo seveda tekel povsem drugače od naturščikov, samoukov, ki ne vedo, da lahko z le nekaj novega znanja dosežejo, da bo njihov tek neprimerno bolj prijeten, užitkarski – in tudi varnejši.

1984/85

V športu je običajno tako, da najuspešnejši vrhunski tekmovalci narekujejo spremembe, ki povzročajo razvoj posamezne športne panoge. Tako se je zgodilo tudi z razvojem nove drsalne tehnike v smučarskem teku. Tradicionalna, klasična tehnika že od nekdaj vsebuje prvine drsalne tehnike, ki se izvajajo ob spremembi smeri (zavoj s prestopanjem) in menjavi vzporedno potekajočih smučin. Najuspešnejši vrhunski tekmovalci (Pavli Siitonen, Bill Koch itd.) so elementom klasične tehnike dodali povsem nov element t. i. poldrsalni korak, ki se je uporabljal na ravninskih predelih tekaških prog.

Ta element je bil temelj za razvoj drugih elementov drsalne tehnike. Ko se smuči niso več mazale z oprijemalnimi mažami, so se mu pridružili še drugi danes poznani elementi drsalne tehnike. Tudi takšne omejitve kot postavljanje ograje ob tekaški progi, ki bi preprečevala uporabo elementov drsalne tehnike in določevanje posebnih con, kjer je prepovedana uporaba teh elementov, ni zavrla razvoja drsalne tehnike.

Ta se je dokončno uveljavila v tekmovalni sezoni 1984/85, ko so tekmovalci na tekmah svetovnega pokala in prvič tudi na svetovnem prvenstvu tekmovali s smučmi, ki niso bile namazane z oprijemalnimi mažami. Kmalu so se tehnike ločile. Tradicionalni klasični se je pridružila nova, samostojna drsalna. Ker so pri teku v drsalni tehniki dovoljeni vsi poznani elementi obeh tehnik, se je je prijelo tudi ime prosta tehnika. Termin pa ni najbolj posrečen, kajti na vseh razpisanih tekmovanjih tekmovalci nimajo na voljo tudi smučine za tek po ravnem in v vzpon. Sicer pa je niti ne potrebujejo, kajti drsalni korak je vidno hitrejši od klasičnega diagonalnega.
 

 

Postopnost pri učenju

Gibanje v drsalni tehniki na tekaških smučeh postane zares učinkovito, če kakovostno obvladamo osnovne elemente te tehnike. Zelo pomembni so začetni koraki pri učenju elementov drsalne tehnike, ki naj bodo strokovno vodeni. Takšno osvajanje pravilne tehnike je hitrejše in popolnejše. Samouki si vse prevečkrat po svoje razlagajo tehnično izvedbo posameznih elementov in tako izvajajo nepravilno oziroma pomanjkljivo gibanje. Napačna gibanja, ki jih utrjujejo z vadbo, pa je v nadaljevanju običajno zelo težko ustrezno korigirati.

Ta t. i. napačna »usidrana« gibanja lahko povzročijo, da tekač ne bo nikoli lahkotno in elegantno tekel v drsalni tehniki. Še več, nepravilno obremenjevanje sklepov lahko povzroči različne bolečine, ki prej ali slej vodijo do poškodb. Torej, če ste popoln začetnik v drsalni tehniki, potem se vpišite v šolo teka na smučeh ali za poučevanje zaprosite zanesljivega strokovnjaka. Priporočljivo je, da najprej osvojimo osnove klasične tehnike in šele nato preidemo na drsalno.

Pri učenju elementov drsalne tehnike je zelo pomembno njihovo zaporedje. Ko obvladamo osnovni element drsalne tehnike, t. i. drsalni korak, je čas, da se lotimo zahtevnejših. Za tek na ravninskih predelih tekaških prog sta poleg drsalnega in poldrsalnega koraka učinkovita še daljši dvojni drsalni korak in enojni drsalni korak. Pri teku v vzpon uporabljamo krajši dvojni drsalni korak in diagonalni drsalni korak.
 

DRSALNO NA RAVNINI

Poldrsalni korak, vez med tehnikama

Ker na smučeh za drsalno tehniko nimamo namazanih oprijemalnih maž, nam smučka pri izvedbi klasičnih korakov drsi nazaj. S smučmi se je torej treba drugače odriniti od podlage. Odriv nam omogočata t. i. poldrsalni in drsalni korak, pri katerih se od podlage odrivamo z notranjimi robovi smuči. Poldrsalni korak je nastal, ko so v cikel elementa, ki se imenuje soročni odriv, dodali še odriv s škarjasto postavljeno smučko. Uporablja se na vodoravnem terenu v smučini. Uspešna izvedba tega elementa je povzročila razvoj še drugih elementov drsalne tehnike.

Opis cikla gibanja: v izhodiščnem položaju cikla gibanja tekač drsi po eni smučki, na primer levi, ki je v smučini. Leva noga je v kolenskem sklepu rahlo pokrčena. Druga, desna smučka je v škarjastem položaju in nekoliko dvignjena od tal. Stopalo desne noge je ob stopalu leve noge in za tretjino stopala naprej. Roke v predročenju so rahlo naravno pokrčene. Palice so dvignjene od snega v smeri nazaj. Tekač vbode palice pod kotom 70–80 stopinj in se opre nanje, hkrati pride tudi desna smučka v stik s podlago.

Sledita hkraten odriv z rokami in desno nogo in predklanjanje trupa. Roke končajo odriv, ko so iztegnjene za telesom in so palice v njihovem podaljšku. Po odrivu z desno nogo se prenese teža telesa na levo nogo, ki je v smučini. Trup se začne dvigovati, hkrati pa tekač prenese tudi roke pred telo in stopalo desne noge tik nad snegom po najkrajši poti k stopalu leve noge. Tekač drsi po levi smučki v enoopornem položaju, ki je znova izhodišče za naslednji cikel gibanja v tem elementu.
Vaje v metodičnem postopku učenja elementa: posnemanje gibanja na mestu brez opreme, posnemanje gibanja na mestu z opremo, izvedba elementa brez ene in brez obeh palic, celostna izvedba elementa.

Drsalni korak

Na začetku učenja drsalne tehnike smučarskega teka je treba največ pozornosti posvetiti drsalnemu koraku. To je element tehnike, pri katerem drsimo v drsalnih korakih in se pri tem ne odrivamo s palicami. Odriv od podlage izvajamo z notranjega roba škarjasto postavljene smučke na drugo smučko, ki zdrsi prav tako v škarjastem položaju. Pomembno je učinkovito in pravočasno prenašanje teže z ene smučke na drugo. Drsalni korak je osnova za večino drugih elementov drsalne tehnike, ki se med seboj ločijo predvsem po načinu vključevanja rok v sistem dela nog.

Pri elementih drsalne tehnike se lahko soročno odrivamo na vsak ali na vsak drugi drsalni korak oziroma se med drsenjem v drsalnih korakih odrivamo z rokami tudi izmenično. Ko nam uspe osvojiti osnove drsalnega koraka, so nam široko odprta vrata za osvajanje pravilne izvedbe tudi drugih, zahtevnejših elementov, kot so daljši dvojni drsalni korak, krajši dvojni drsalni korak, enojni drsalni korak in diagonalni drsalni korak. Velja seveda tudi obratno. Večina pomanjkljivosti pri izvedbi drsalnega koraka se enostavno preslikava v izvedbo drugih elementov. Torej, če želimo lepo in racionalno teči v drsalni tehniki, je glavni pogoj kakovostno obvladanje drsalnega koraka. Zato je ta element tudi na samem začetku metodičnega postopka poučevanja začetnikov v drsalni tehniki.
 
Pri tem elementu se tekač ne odriva s palicami, izmenično se odriva le z nogami v obliki drsalnih korakov. Element se uporablja na vodoravnem terenu, kjer je drsnost zelo dobra, in pri blažjih spustih s slabšim drsenjem smuči.

Opis cikla gibanja v drsalnem koraku: tekač drsi po eni smučki, na primer desni. Leva noga je v škarjastem položaju dvignjena od tal. Trup je rahlo predklonjen v smeri desne noge. Vzpostavljena je linija nos-koleno-prsti stopala desne noge. Desni bok je nad stopalom desne noge. Leva roka je spredaj rahlo pokrčena v višini ramen in usmerjena v stran drsenja desne smučke. Desna roka je sproščeno iztegnjena za telesom. Tekač se začne odrivati z desno nogo. Ob odrivu z nogo leva roka zamahuje nazaj in desna roka v smeri naprej. Stopalo zamašne leve noge se prenese ob stopalo desne noge in nekoliko naprej. Pri nadaljevanju odriva z desno nogo se teža telesa prenese na levo smučko.

Po odrivu tekač vzpostavi ravnotežni položaj enoopornega drsenja na levi nogi. Desna roka je pred telesom usmerjena v smer drsenja leve smučke, leva pa za telesom iztegnjena v komolcu. S tem je končana prva polovica cikla gibanja. Druga se ponovi, kot je opisano, še na nasprotnih okončinah. Pri izvedbi drsalnega koraka je možnih več oblik gibanja z rokami: že opisano izmenično zamahovanje z rokami naprej in nazaj; ena roka je na hrbtu, druga zamahuje naprej in nazaj; obe roki sta na hrbtu, telo je v nekoliko večjem predklonu; roke so spredaj pokrčene, palice so pod pazduhami obrnjene nazaj.

Drsalni korak poučujemo po principu od lažjega k težjemu, od enostavnega do sestavljenega. Zato uporabimo tudi različne vrste terena. Na ravnem terenu vadeče z najrazličnejšimi vajami na mestu in v hoji seznanimo s pravilnimi postavitvami telesnih okončin pri izvajanju drsalnega koraka, tako da delamo enostavne naloge z oporo s palicami in brez nje. Nato gremo na položen teren z ravnim iztekom, kjer tečajnike navajamo na pravilne postavitve med drsenjem pri nizkih hitrostih. Tu ob drsenju naredimo paleto najrazličnejših nalog z velikim številom ponovitev, prav tako s palicami in brez njih. Šele nato gremo na raven teren, kjer je treba s poudarjenimi odrivi z nogami izvajati drsalni korak.

Vaje v postopku učenja elementa na mestu (posnemanje drsalnega koraka): stojimo v škarjastem položaju z rahlo pokrčenimi koleni in se opiramo na palice. Težo telesa prenašamo s smučke na smučko z dviganjem neobremenjene smučke. Ob prenosu teže na smučko ustvarimo linijo nos-koleno-prsti stojne noge, katere koleno je rahlo pokrčeno; izvedba kot pri prejšnji vaji, brez opore na palice. Dlani držimo skupaj na hrbtu; stoja na mestu v škarjastem položaju z opiranjem na palice. Po prenosu teže na eno nogo in vzpostavitve pravilnega položaja drsenja prenesemo stopalo druge, neobremenjene noge k stopalu oporne noge in nekoliko naprej. Sledi prenos teže na drugo škarjasto postavljeno smučko in na njej vzpostavitev pravilne linije drsenja (nos-koleno-prsti).

Nato še ponovitev opisanega gibanja v nasprotno smer; izvedba kot pri prejšnji vaji, brez opore na palice.
Vaje v postopku učenja elementa pri drsenju na rahlem spustu: dlani so skupaj na hrbtu, vaja se izvaja brez palic. Drsimo s škarjasto postavitvijo smuči le ob lahkotnem prenašanju teže telesa s smučke na smučko, brez odrivanja s smučmi; izvedba kot pri prejšnji vaji brez poudarjenega odrivanja s smučmi. Poudarjeno vračamo stopalo neobremenjene noge k stopalu oporne noge in nekoliko naprej; roke so na hrbtu brez palic. Drsimo s škarjasto postavitvijo smuči. Pri zdrsu po eni smučki prenašamo stopalo druge, neobremenjene noge k stopalu noge, na kateri stojimo, in nekoliko naprej. Sledi poudarjen odriv z notranjega roba obremenjene smučke in prenos teže na škarjasto postavljeno drugo smučko.

Po obremenjeni smučki drsimo z visoko dvignjenim težiščem nad skočnim sklepom, koleno stojne noge je rahlo pokrčeno; izvedba naloge z nogami kakor pri prejšnji vaji. Zdaj držimo palice v različnih položajih: s komolci za telesom pravokotno na smer drsenja, spredaj v višini bokov pravokotno na smer drsenja, spredaj v višini prsi pravokotno na smer drsenja z iztegnjenimi rokami; izvedba z nogami kakor pri prejšnji vaji. Smo brez palic. Ena roka je za hrbtom, druga zamahuje naprej v smeri nasprotne drseče smučke in nato nazaj. Menjamo zamašno roko; izvedba z nogami kakor pri prejšnji vaji, ena roka zamahuje naprej, druga nazaj; izvedba z nogami kakor pri prejšnji vaji. Z dlanmi držimo palice na sredini njenega stebla; celostna izvedba elementa s pravilnim prijemom palice.