Smučarski pohod po Jezerskem

Preden sneg odide na dopust, sem ga izkoristil za krasen pohod na smučeh. V Jezersko sem zaljubljen že od malega. Celega sem večkrat prekolesaril in pretekel s smučmi, sprehajal pa se tam zgoraj še nisem.

Klasičen sprehod puščam za penzijo, nataknil sem si pohodniške smuči, zadaj, za občinsko upravo in se napotil proti jezeru in naprej po tematski sprehajalni poti po dolini Ravenske Kočne. Do jezera je ravnina, na levi je vas Zgornje Jezersko, na desni gozd, naravnost pa Avstrija. Nikjer nikogar sredi tedna, samo jaz in smuči in pri jezeru nekaj smučarjev tekačev. Spodaj ni bilo urejenih prog, ker so rajski stadion Jezerjani naredili malce višje v dolini Ravenske Kočne, osem kilometrov uživanja.

Na štartu mojega pohoda je sneg komaj prekril travnike, ampak s pohodniškimi smučmi je lepo drselo proti Planšarskemu jezeru. Dva kilometra hoje in potem sem moral sneti smuči le toliko, da sem prečkal asfaltno cesto in spet nadaljeval mimo umetnega drsališča, ki ga Jezerjani vsako leto postavijo, naprej proti Ravenski Kočni. Da, tudi mimo rdeče »Skandinavke«, hiše, ki me spominja na Skandinavijo, seveda, čeprav dvomim, da je to njihova arhitektura. 

No, pri Skandinavki se začne zame najlepši del Zgornjega Jezerskega. Pogled proti Golemu vrhu in Veliki Babi in Kočni in ... je čudovit. Pred vhodom v smučarskotekaške proge stoji mitnica, kjer moraš za pet evrov kupiti obrabnino prog oz. vozovnico. Čeprav sem smučar pohodnik in nisem imel namena hoditi po urejenih, skrbno vzdrževanih progah, sem z veseljem plačal pet evrov.



Prijazni mladenič mi je povedal, da bom lahko uporabljal osem kilometrov odličnih prog, kajti vreme je bilo kot nalašč za tek na smučeh; ničla na termometru, odličen kompakten sneg, vzorno urejene proge za klasično in drsalno tehniko. Vendar moja misija je bila drugačna. Hodil sem po gozdu ob progah, približno po tematski sprehajalni poti po dolini Ravenske Kočne. Hodil sem uro in pol vse skupaj in prehodil deset kilometrov.



Med smučarskim pohodom po Zgornjem Jezerskem sem doživel, kar sem pričakoval; čisto drugačen razgled. Na Jezerskem se nikoli prej nisem sprehajal, vedno sem ga občudoval s sedeža kolesa, tudi iz avta ne. Hribi, stražarji, postavljeni okoli cele vasi, so mogočni in lepi hkrati. Na Jezerskem prav čutiš, da so te hribi ujeli, da ti svobodo ponuja tisto ubogo Planšarsko jezerce in edina asfaltirana pot, ki pelje še višje, v Avstrijo. Asfaltne žile se širijo v vse smeri, a se ne sklenejo v krog, makadam jih pokonča pred podplati hribov in gora. Če omenim Jezersko, potem se Češka koča sama ponudi, vendar ne, ko se sprehajamo s smučmi, ko se gremo gorništva ali turnega smučanja, takrat se omenjajo podobne višave naokoli.

Če ste postali ali še boste smučarski pohodnik, potem si v telefonu obkrožite destinacijo Zgornje Jezersko.