Še en, ki je mislil, da je Prekmurje ravno

Prekmurje je otožno, zasanjano, slike se premikajo počasi, če se sploh, ker kamor pogledaš, je isto, v jesenskem času so buče vsepovsod, in jesen je pravzaprav tu doma.

Hotel, ki je postal kolesarska vas

Vse tiste Kreslinove pesmi ne omenjajo klancev, največkrat Murin vodotok in ravne obale, ki so vseskozi v strahu pred poplavljanjem žalosti in preprostosti. Verjetno sem prebral vse, kar je natisnjeno in podpisano z imenom Feri Lainšček. Prekmurec, ki je videti, da uživa zavorno olje in ne domače vino, človek, od katerega je cigaretni dim desetkrat hitrejši. Tak ne more izhajati od drugje kot s palačinke od pokrajine. Če bi vi vedeli, kje je njegova rodna gruda Dolenci, potem bi že brskali po cepinu in derezami. Če hočeš do tja s kolesom, si pripravi vsaj 34-34 prestavni prenos.

Janez se je smehljal, ko me je prebral v prepričanju, da sem prišel na ravninsko preizkušnjo. Prejšnji dan je vodil skupino gorskih kolesarjev, seveda mi je bilo sumljivo, zakaj gorski kolesarji na ravnem, a sem se spomnil, da je pač v Prekmurju makadama še v izobilju. Z Janezom sva jezdila makadamkarja, gravel kolesi, kot se jim reče v tujini …

Naj skrajšam doživetje; po 85-kilometrih, sva premagala 1080 višinskih metrov. Občutek v nogah pa je kričal, da jih je bilo vsaj 2000.

Anglež na Razkrižju: stari mlin, električna kolesa in epidemija

V Zelenem Gaju se nisem mogel najesti jetrc, čeprav mi je šla že sama misel, da bom še kdaj tod kolesaril na jetra.

Začetek je bil obetaven, pa še ta je imel 2-odstoten naklon. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Pred štartom mi je vse lepo razložil, tudi stavek o hriboviti pokrajini, ki se kopa v jesenskih barvah, je omenjal, a še vedno ni odplaknil mojega prepričanja, moje fotografije o deželi. Ta fotografija je več ali manj črno-bela. Vem, zakaj. Zaradi vse tiste njihove melanholije, ki nam jo hočejo prodati, da bi jim zaživel turizem. Da, da, po kulturcih udarijo z otožnostjo, po raji s termalno vodo, po otrocih pa s tobogani vseh vrst. Hvala bogu, da je vse to dobro za vse in smo Prekmurje komercialno napadli na vseh področjih. Si lahko predstavljate, da nekateri ljudje hodijo tja igrat golf? Mar ni to bil vedno gosposki šport? In kaj ima gospod početi v deželi slamnatih streh, rečnih okljukov, mrtvic, zapuščenih mlinov? Veste, ko si nadenem čelado in kolesarska oblačila, me prevzamejo viteška nagnjenja in bi šel vaščane reševati pred gosposko okupacijo.

Delček poti vodi po tromeji, delček kar po Madžarski. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Ampak preden prideš do Moravskih Toplic, se pelješ skozi mesto nogometnega državnega prvaka. Zdi se, da od lani, ko je Mura osvojila naslov, tod ljudje hodijo bolj pokončno, vsi so videti s stezniki. Čestitam jim. Samo da so boljši od Maribora in moje srce je na svojem mestu, pa četudi to ni kranjski Triglav. Kar naenkrat se po Murski Soboti ne vlečejo otožne meglice in ne berejo se Vincetičeva tarnanja, Kreslin naj gre kar v Piran …

Pri Madžarih desno v gozd. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Midva sva šla iz Moravskih Toplic do Madžarov prek rodne grude Ferijeve, do Fokovcev na kosilo in domov v toplice. Ne lažem, 1080 višinskih metrov se je nabralo na Stravi.

»Veš Prekmurje, je gričevnato - ravninska pokrajina. Geografsko je razdeljeno na tri območja: gričevnato področje severno od Murske Sobote je Goričko. Jugozahodno proti Muri in Avstriji je Ravensko, jugovzhodno od Murske Sobote je Dolinsko. Nad Lendavo je panonski osamelec, manjše gričevnato področje Lendavske gorice.« Me je podučil Janez, moj kolesarski vodič in prijatelj. Malce kasneje, tam zgoraj ob železniškimi tiri proti Mačkovcem sta se nama pridružila še Peter in Iztok, brata, ki sta tudi brata po makadamkarskih srcih. Z nama sta zdržala do 12-ure, potem sta morala k mami na kosilo, midva pa sva jetrca videla šele čez dobre tri ure.

Turn brez cerkve ali cerkev-turn. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Bila sva na Madžarskem in bila sva na tromeji in bila sva na najvišji asfaltni točki Prekmurja, ki znaša po mojem garminu 411 metrov nad morjem. Za tromejo mi je povedal šele potem, ko sva bila petnajst kilometrov proč, Madžarsko pa sem videl pred mejnim prehodom, staro karavlo in gozdom, ki ga seka krasna makadamska pot proti Dolencem. Makadamkarski krog, po katerem me je vodil Janez sodi v predalček z napisom: Nujno prekolesariti. Priporočam električno kolo z dvema baterijama, ker polnilnice nimajo niti tam kjer je Avstrija le deblo proč, pred Zelenim Gajem pa imajo servisni kolesarski stolpič, to pa drži. No, prepričan sem, da bi vam dobri, tihi, nerazumljivi Prekmurci odstopili tudi kako vtičnico, če bi imeli polnilec v nahrbtniku. Verjetno bi se vam tudi po Kreslinovo smejali. Da, krohotali bi se. Priporočam tudi gorsko kolo, od srca pa priporočam makadamkarja.

Voda, ki ni termalna. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Pred koncem: Janez mi je obljubil, da me naslednjič pelje po res ravnem Prekmurju. Nisem nasedel ...