Roglič ali Pogačar? Nemogoče je povedati, koga imam raje

»Človek, ki je iz romantičnih časov vožnje z biciklom kar tako za užitek in zabavo popeljal v moderno dobo, v kateri brez znanstvenega pristopa in timskega dela pač ni vrhunskih rezultatov. Seveda ga je treba poslušati.« Je o njem povedal Martin Hvastija, športni direktor reprezentance Slovenije.

»Pionir sodobnega kolesarstva na naših cestah je oral ledino na najvišji ravni. V pripravo kolesarjev je uvedel tek. Takrat čisti absurd, danes modrost.« dr. Tomislav Koprivnjak.

Uspehi, ki jih danes dosegajo slovenski kolesarji torej, niso naključni, še zdaleč ne.

»Uspehi, ki jih dosegajo Slovenci na svetovnih dirkah, imajo trdne temelje.« Jasno pove Franc Hvasti, ko sem ga povabil k pogovoru. Med bivšimi slovenskimi kolesarji Hvasti velja za genija kolesarske taktike. »Bolj ko je bil položaj brezizhoden, boljšo domislico nam je sporočil in dirka se je vedno končala nam v prid.« Mi je nekoč v pogovoru povedal Bojan Ropret, ki ga ni treba predstavljati, saj vemo, da je bil v osemdesetih letih naš kolesarski »Bojan Križaj«.
 

Gledati ste Tour. Pravzaprav me ne zanima samo Tour, kako spremljate uspehe slovenskega kolesarstva v zadnjem obdobju desetih, petnajstih let?

Slovensko kolesarstvo se strmo vzpenja od samega začetka svojega obstoja. Vsakih deset let se naredi ogromen korak naprej. Seveda, zdaj nikogar ne zanima, kakšen je bil ta korak v petdesetih letih prejšnjega stoletja, niti šestdesetih, sedemdesetih, mogoče malo bolj v osemdesetih, ker je zdaj večina slovenskih kolesarskih aktivnih delavcev na trenerskih ali kakšnih drugih položajih v kolesarstvu in se tega obdobja še dobro spomnijo oziroma so povezani z njim tako ali drugače. Ampak preskoki na bolje so bili med temi desetletji ogromni, ker se je veliko delalo na tem.

Kolesarski šport v Sloveniji nikoli ni stagniral, imel je majave pete v devetdesetih, ko so nekateri klubi ostali brez sponzorjev in potem po mileniumu, se pravi v prejšnjem desetletju še Kranjčani, ki so ostali brez pokrovitelja, ki je največ dal slovenskemu kolesarskemu športu nasploh. Ampak pod črto potegnjeno, vedno smo šli po stopnicah navzgor, in to sploh ne počasi, kar poskočni smo bili.
 

Ampak težko je primerjati amatersko in profesionalno kolesarstvo.

Že, že, ampak ta razlika sodi v svetovni proces spreminjanja kolesarstva in mi smo bili del tega, govorim kot Slovenec in državljan takratne skupne države. Amatersko kolesarstvo je bilo zelo urejeno in bi ga mogoče lahko primerjali z današnjo kategorijo U23. Spomnimo se, kako majhen razkorak je bil med najboljšimi amaterji in najboljšimi profesionalci. Kakovostnih razlik skorajda ni bilo. Ko so ob koncu osemdesetih let amaterji začeli prodirati na profesionalno sceno, so takoj dosegali vrhunske rezultate.

Kaj pa Slovenci?

Nič nismo, niso zaostajali. Res, da niso zmagovali oziroma so, saj je Jure Pavlič že na svojem prvem Giru zmagal v točkovanju »intergira«, kar je bil imeniten rezultat. Primož Čerin je odlično odpeljal kraljevsko etapo Toura. Torej osemdeseta so že kazala obrise, kaj se bo zgodilo, če se bo delalo še naprej zelo dobro. In v devetdesetih že prva profijska slovenska ekipa in pot Slovencev v to kategorijo je bila na široko odprta.
 

Vendar niste pričakovali, da bodo Slovenci nekoč na vrhu kolesarskega sveta.

Kako da ne? Če ne bi bil prepričan o tem, ne bi niti en dan več prišel v službo. V slovenskih klubih je bil vedno kak otrok, o katerem smo bili prepričani, da bo potegnil slovensko kolo še bliže ciljni črti na najboljših svetovnih dirkah. In res je bilo tako, res so fantje hitro napredovali, skoraj hitreje, kot smo jih sploh lahko dohajali. V začetku devetdesetih, po slovenski vojni, kot se reče, smo kolesarski delavci imeli težave s preskrbo financ in opreme, fantje pa so zmagovali na hudih dirkah. Če imaš mladinca tretjega na svetu, si rečeš: »opala, kaj, če bo tudi med člani tretji?« In delaš na tem, da mu to omogočiš, in je minilo deset let in je bil tretji (ne ta isti mladinec) v elitni konkurenci, med profesionalci, seveda. En drug fant ti zmaga »bejbi Giro!« Kaj, če zmaga še na pravem Giru? In vmes je bilo še veliko indicev, ki so kazali, da se slovensko kolesarstvo strmo vzpenja proti vrhu.


 

In zgodilo se je s smučarjem skakalcem?

Da. Evo, ko ste ravno omenili smučarje skakalce; njihov šport se je razvijal zelo podobno, skoraj identično. Smučarji skakalci so delali, delali, skakali, skakali in naenkrat, čeprav to ni naenkrat, so imeli najboljšega na svetu. Daleč najboljšega. Resda se jim je to zgodilo mnogo prej kot kolesarjem, ampak hvala bogu, da se je. Pravzaprav, hvala starim smučarskim delavcem (smeh). Da, resda se je zgodilo s smučarjem skakalcem, ampak, a bi ta skakalec našel ravno kolesarstvo, če ne bi bil že tako razvit in popularen med ljudmi? In če sem odkrit, uspehi niso prišli z njim, ampak že s fanti veliko pred njim, res pa je, da je on dosegel nekaj takih rezultatov, ki jih drugi še niso, to pa seveda drži.
 

Kako ste vi gledali in še gledate na Primoža Rogliča?

Ja, tako kot na Lancea Armstronga. Prišel in zmagal. Lance je bil tudi prej v drugem športu in potem zmagal Tour, še prej pa bil svetovni prvak ipd. Roglič je prišel in hvala bogu in dr. Miliču, da je lahko svoj talent unovčil. Pri njem gre za talent. Fant je poln talenta, se pravi fizičnih sposobnosti za ta  šport in potem to začiniš z izkušnjami, ki si jih je pridobil v rekordno kratkem času in dobiš to, kar zdaj gledamo. Kakorkoli, on je našel ta šport, mogoče ga ne bi, če ne bi bil že na tej evolucijski stopnji. Zakaj ni postal tekaški maratonec? Ali tekač na smučeh? Nič nimam proti tem dvema disciplinama, ampak nista blizu fantom, kolesarstvo pa je. In to nekaj šteje, to je minulo delo, temelji, o katerih sem že govoril.
 

Torej uživate v njegovih uspehih?

Neizmerno. Užitek je gledati uspešnega človeka, kaj šele kolesarja.
 

Bi zmagal na Touru, če bi Jumbo Visma imela boljšo taktiko?

Taktika in sama izpeljava le-te je bila čisto ok. Za moj okus je tri dni prezgodaj oblekel majico. V rumenem je bil 11 dni in to je huda reč, toliko jo je še Merckx redko nosil na enem Touru, tudi Lance je imel veliko težav, pa sta bila precej bolj izkušena kolesarja.
 

Eddy Merckx je ves Tour opozarjal, da njihova taktika ni dobra, da so pozabili na Pogačarja, da bi se ga morali otresti za več kot 57 sekund pred kronometrom?

Ja, če bi se ga lahko. Po moje so storili vse, da Pogačar popusti, potem pa, ko so videli, da je vsak dan boljši, so bili verjetno veseli, da imajo »vsaj« 57 sekund prednosti.
 

In zgodil se je kronometer, preobrat, da te kap?

Da, zgodilo se je, česar ni nihče pričakoval. Kdor je pravil, da se bo kaj takega zgodilo, je lahko samo predvideval, ugibal mogoče, si je to samo želel ali kaj podobnega.
Nihče ni pričakoval, da se lahko zgodi tako odlična vožnja Pogačarja. To je bila res »astronavtska« vožnja. Celo drugače sem predvideval; po tisti vožnji po makadamu, se je videlo, da Roglič kipi od moči, Pogačarja pa je pobiralo. Na tistem kratkem odseku se je zdelo, da je vsega konec, da so vsi samo srečni, da so tam, kjer so in bi po moje vsi takoj podpisali, da ostanejo na lestvici tako, kot so bili uvrščeni.

Morate vedeti, da ostalih devet med deseterico je vozilo na knap, torej vsi zelo dobro, on pa pač neverjetno dobro. Če sta dva kronometrista v primerljivi formi, potem tisti boljši, drugemu da največ tri sekunde na kilometer. Pogačar je bil na ravnem segmentu hitrejši za sekundo, sekundo in pol na kilometer, na klancu pa za 3 in na 36 km je to izpadlo skoraj 120 sekund. Če pa imaš res slab dan, tako kot Lopez na primer ali Uran, potem to niso 3 sekunde na kilometer.
 

Torej niste pričakovali, da bo Pogačar prehitel Rogliča in prevzel majico?

Najprej moram povedati, da sem po Vuelti 2019, rekel, ko sta bila prvi in tretji, da bo naslednja zmaga na Touru in to prav kmalu. Da se celo zna zgoditi, da bo prej zmagal Pogačar kot pa Roglič.
 

Zakaj prej Pogačar?

Zato, ker je nepredvidljiv, ker si upa malce več kot Roglič, ker še ni preračunljiv kot Roglič. Ampak, sem si rekel, bolje, da zmaga najprej Roglič, za Pogačarja je še prekmalu, premlad je. No, zgodilo se je, kar se je in to je za slovensko kolesarstvo najpomembnejše.
 

Vi ste bolj za Rogliča kot za Pogačarja?

Meni je čisto vseeno, samo, da je Slovenec oz. državljan Slovenije, da ne bo, kdo užaljen, užaljena. Nemogoče je povedati, koga imam raje. Mogoče so simpatije res bolj na strani Primoža, ker nas je prvi začel razvajati s tako odličnimi rezultati. Pogačar pa mi je všeč, ker si upa, tako, kot si je upal Roglič 2017 na Touru, ko je skočil Contadorju, kot da ta ni Alberto Contador, ampak … neki junior iz ne vem, kje …


 

Ampak ta Pogačarjeva predrznost ga je drago stala v Imoli na svetovnem prvenstvu?

Ne vem, kakšno taktiko so imeli fantje. Da, en krog prehitro je skočil, če bi to naredil zadnji krog, bi najbrž Alaphilippe bil zraven in potem bi se zgodila kolajna, najbrž. Verjetno so bili zmenjeni, da v primeru, če ga ujamejo, pospeši Roglič, ne vem, kako so bili zmenjeni, ampak tudi 6. mesto je odlično.
 

Kakšno taktiko bi vi načrtovali, če bi imeli 8 takih kolesarjev, kot jih je imel Andrej Hauptman?

To pa ne, v njegovo taktiko se ne bi vmešaval. On v tem trenutku najbolje ve, zato pa je selektor. Ko sem bil jaz selektor, so bili takratni časi, zdaj so takšni, takrat se je drugače dirkalo, zdaj se tako kot se, on ima dva najboljša na svetu, jaz jih nisem imel, itd … Res se ne spodobi, da govorim, kako bi, če bi.
 

Pa vendar ko ste videli, kakšnih 8 kolesarjev ima na štartu, so se vam verjetno orosile oči?

Kako se ne bi? To je vrhunec slovenskega kolesarstva, pa še vsaj dva ali trije so ostali doma, ki bi ravno tako sodili tja. Toliko, kot imamo zdaj vrhunskih kolesarjev, nismo še nikoli imeli. Mislim, toliko na tako visoki ravni.
 

In taktika bi bila kašna?

Novinarsko vrtanje (smeh). Pravim, da njihove, njegove taktike ne bom komentiral. Zmotilo me je, da so bili kolesarji vseskozi nadzorniki pelotona, tega jim ne bi bilo treba. Zmotil me je skok v predzadnjem krogu, ker se je videlo, da Roglič nima svežine, ki bi mu omogočala, da krene naprej v primeru, če bi Tadeja ujeli. Nerazumljivo je bilo tudi Rogličevo delo 1200 metrov pred ciljem. Izkazalo se je, da res ni bil pravi, kajti v preteklosti je s tako skupinico vedno opravil sebi v prid v šprintu. Osem tako dobrih kolesarjev bi po moje moralo svojo glavno vlogo odigrati v drugem in ne prvem delu dirke, mislim na peterico zadolženih za »delovni del« dirke. Ampak kot sem rekel, izkupiček ni slab, fantje so se zmenili, kot so se pač v tistem trenutku.
 

Vas ni nihče vprašal za kak nasvet?

Mene? Zakaj mene, jaz sem stara šara, neuporaben v teh časih. Zdaj se vsi, ki so enkrat gledali Rogliča, spoznajo na kolesarstvo in celo na podrobno taktiko. Postalo je tako kot pri nogometu in politiki, vsi vse vedo (ni bilo smeha).
 

Pa res, nismo vas videli med komentatorji po etapah Toura in po svetovnem prvenstvu v studiu televizije. Vas niso povabili?

Ne, niso. Ne bi znal tako lepo govoriti, na televiziji moraš nekaj povedati, jaz bi to razložil na preveč enostaven način za televizijo.
 

Skromnost je lepa čednost gospod Hvasti. Kaj bo zdaj? Kako naprej? Kaj vsi ti uspehi pomenijo za slovensko kolesarstvo?

Gre za napredek. Tako kot sem rekel, slovensko kolesarstvo se nenehno razvija in če je zdaj vrhunec, je to zgolj rezultatski vrhunec, kolesarski delavci morajo še vedno skrbeti za jedro, za trdno jedro, za temelje te športne panoge. Talenti niso in ne bodo padali s hrušk niti s smučk, talente je treba najprej najti in potem jih vsega naučiti. Lovorike te lahko uspavajo, lahko pa ti razprejo krila. Za vlaganje v kolesarstvo je bil vedno pravi čas, zdaj je mogoče skrajni čas. To sem zdaj nagovoril potencialne vlagatelje (smeh).
 

Tako ste naredili vi, kajne?

Mi smo v klubu pokali od želje po razvoju, napredku in sem moral potrkati na vrata nekoga, ki bi to željo unovčil. Zdaj je podobno, nekdo mora unovčiti ves ta uspeh. unovčiti zato, da bo šel razvoj še naprej, zdaj, ko so fantje in tudi dekleta na tako visoki stopnji, zdaj bodo potrebovali še več vsega, še več znanja, še več delavcev v tem športu, da, in še več tistih, ki znajo pomagati na tej poti.


 

Ali Kolesarska zveza Slovenije dobro dela?

Veste, da ne spremljam več pozorno njihovega dela, zato težko kaj komentiram. Vseeno, če so do zdaj delali dobro, bodo morali zdaj še bolje, ker imajo še večjo odgovornost, vse oči so zdaj uprte vanje. Če niso delali zadovoljivo ali dobro, je pa zdaj pravi čas, da začnejo delati bolje. Vrata zveze so bila vedno na široko odprta, vendar ne samo zato, da bi čakali, da kdo pride, ampak tudi zato, da gre kdo iz zveze ven nekoga poiskati, ki bi zvezi pomagal.
 

Kaj pričakujete, da bo slovensko kolesarstvo «imelo« od trenutnih uspehov?

Prepoznavnost je oguljena fraza od katere se ne da preživeti. Pričakujem, da bodo podporniki videli možnosti za vlaganje v to panogo, ne samo kolesarstva kot šport, ampak kot panogo. Vlaganje pa ne pomeni samo denarja, ampak tudi znanja, kaj če ti denar, če ne veš kaj bi z njim. Torej, pričakujem, da bodo znali privabiti vlagatelje in da bodo ti ljudje, ki so vložek dobili, znali iz tega narediti nekaj.
 

Nas mora skrbeti, kaj bo po Pogačarjevi in Rogličevi dobi?

Pogačar je še mladenič in bo najbrž še dolgo razveseljeval publiko in s tem ta šport držal v višavah. Tudi Roglič ima pred sabo še veliko časa, saj je star 30 let, v najboljših kolesarskih letih je. Vem, sprašujete, kako se dela z mladimi, ali so še talenti na obzorju? Težko je, starši so obremenjeni, vse morajo plačati, ta šport pa je izredno drag, postaja šport bogatih, manjka dobrih dirk na slovenskih cestah, klubov je premalo, ker ni zanimanja za ta šport, ki je garaški, nevaren, današnji otroci so pa najraje v domačem zavetju s telefonom v roki. Do zdaj smo vedno dočakali in vzgojili dobre kolesarje, če kdaj pride sušno obdobje pa tudi ne bo tragično. Treba je samo delati, delati in delati in vse sile usmeriti v napredek, nikoli ne nehat delati.

Če imaš najboljše kolesarje na svetu, se ti avtomatično dvigne tudi avtoriteta na najvišjih »inštancah«, torej, zagrabi, izkoristi to priložnost, predlagaj spremembe, načrtuj, »fehtaj«, govori, poslušaj! Zdaj je Slovenija kolesarska velesila, ki bo na tnalu, a bo tudi uslišana, samo treba je začeti govoriti, predlagati, sodelovati.
 

Da ne pozabim vprašanja o dopingu, vsi tuji mediji se čudijo slovenskemu uspehu, vse jim diši po dopingu. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Doping je novinarska tema. Toliko testiranj kot jih opravijo kolesarji, ne opravijo nobeni drugi športniki. Rezultat je znan. Sprašujete pa o naših dveh? Testiranja sta opravila, negativna sta, torej je vse ok in pika. Ne rad govorim o tej temi, ker je natolcevanje brezpredmetno. Tu so, preverite in potem komentirajte.