Razvoj otroka v sodobnem času. Zdaj

Vse od rojstva je treba otroka obravnavati celostno. Razvoj, predvsem gibalni, se začne že zelo zgodaj, v predrojstvenem obdobju.

Otrok prek matere pridobiva različne vzorce gibanja, ki jih kasneje, po rojstvu, samo še gradi in razvija. Ko govorimo o celostnem razvoju, imamo v mislih telesnega, čustveno-socialnega, gibalnega in kognitivnega, ki se prepletajo in dopolnjujejo. Otroka ne moremo nikoli obravnavati samo z enega vidika oziroma na enem področju.

Zlasti gibalni in kognitivni razvoj od rojstva potekata vzporedno in se tesno povezujeta.

Pomen gibanja za razvoj otroka

Znano je, da otrok v prvem letu starosti zelo hitro napreduje v razvoju in rasti. Gibalni razvoj je najhitrejši in najpomembnejši ravno v predšolskem obdobju, ko je otrok najbolj dovzeten za učenje novih, elementarnih gibalnih vzorcev, ki so osnova za kasnejši gibalni razvoj. V tem obdobju gre otrok skozi hitrejša in počasnejša obdobja gibalnega razvoja. Prvi tak hitri razvoj je ravno v prvem letu starosti, ko od popolnoma nenadzorovanega gibanja svojega telesa napreduje do samostojnega sedenja, kasneje plazenja in lazenja ter do samostojne hoje. Tako pravimo, da poteka razvoj v cefalokavdalni smeri (od glave navzdol) in proksimodistalni smeri (od telesa navzven, proti okončinam).

Otrokov razvoj in razvoj gibalnih sposobnosti sta odvisna od dedne zasnove, okolja in dejavnosti posameznika. Otroku je treba ponuditi spodbudno okolje, da lahko vse svoje potenciale v največji meri tudi razvije. Otrok naj bi bil deležen tako organizirane gibalne dejavnosti kot tudi proste igre.

Organizirano gibalno dejavnost naj vodi za to usposobljen kader, ki bo pri otroku znal odkriti in razviti njegove potenciale. Sama izbira organizirane, vodene gibalne dejavnosti naj temelji predvsem na želji otroka. Le-ta naj bo vodena tako, da bo v čim večji meri vsebovala elementarna gibanja (plazenja, lazenja, skoke in poskoke, plezanja itd.) in ne športno-specifična. Medtem naj prosta igra razvija domišljijo, ustvarjalnost, mišljenje, reševanje danih položajev ter druženje z vrstniki. Seveda pa je zelo pomembno, da sta obe obliki gibalne dejavnosti v pravem razmerju.

Kognitivni in gibalni razvoj

Kognitivni in gibalni razvoj potekata sočasno in vzporedno in vplivata eden na drugega. Kognitivni razvoj se nanaša na psihološko stanje oziroma zrelost nevrološkega sistema otroka pri določeni starosti in je tako povezan tudi z delovanjem možganov. Ravno v predšolskem obdobju pa do 7. leta starosti je tvorjenje nevronskih povezav najintenzivnejše in ključno za otrokov razvoj.

V možganih poteka neprestana borba med tvorjenjem novih nevronskih povezav in odmiranjem neaktivnih nevronov in poti. To pomeni, da se dejavnosti, ki jih je otrok nekoč izvajal in jih več ne izvaja, sčasoma lahko izgubijo. Tako kot pri gibalnem razvoju, ima tudi pri kognitivnem razvoju pomembno vlogo spodbudno okolje, ki omogoča otroku normalne pogoje za rast in čustveni razvoj. Predvsem navezovanje stikov z vrstniki ter gibalne in problemske izkušnje, ki so jim ponujene v predšolskem obdobju pa do 7. leta starosti, imajo neprecenljivo vrednost za celostni otrokov razvoj.

Sodobna družba in njen vpliv

Vse preveč otrok in mladostnikov ne zadostuje dnevnim priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, ki pravi, da bi morali biti otroci in mladostniki med 5. in 17. letom starosti deležni vsak dan vsaj 60-minutne gibalne/športne aktivnosti v srednji in visoki intenzivnosti. Le-ta naj bi bila pretežno aerobnega tipa, 3-krat na teden pa bi obsegala tudi krepilne vaje. S priporočili je predvsem namen vplivati na njihovo zdravje in preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni, ter posledično zmanjšati sedentarnost otrok in mladostnikov.

Dr. Ranko Rajović zagovarja, da je treba vsakršno sedentarnost, predvsem tisto, povezano z zasloni (TV, videoigre, telefoni), nadomestiti z gibalno dejavnostjo, ki naj traja dvakrat toliko kot je trajala sedentarnost. Če otrok gleda risanke 30 pol ure, je to treba nadomestiti s 60-minutno gibalno aktivnostjo. Poleg negativnega vpliva sedentarnosti na zamujene priložnosti za usvajanje gibalnih sposobnosti in spretnosti ter preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni vidimo, da sedentarnost in pasivnost pred zasloni vplivata tudi na delovanje in razvoj možganov. Zorenje možganov je najintenzivnejše ravno v zgodnjih letih. Do 4. oziroma 5. leta starosti se zorenje v 50 odstotkih zaključi.
                                                                                                
Pereč problem sedentarnosti in premalo gibanja v našem vsakdanjiku je povezano tudi z aktualnim položajem, z virusom SARS CoV-2 (COVID-19), ki je otroke posadila pred zaslone računalnikov in jih odtujila od naravne potrebe po gibanju. Če nekoliko podrobneje pogledamo predšolske otroke, smo deloma lahko veseli, da niso primorani vsakodnevno več ur presedeti pred zasloni.

Kljub temu pa marsikateri otrok ne zadosti dnevnim priporočilom za gibanje. Varstvo je padlo na pleča staršev ali celo starih staršev, ki nimajo dovolj časa (posledica opravljanja dela od doma) ali pa znanja, da bi lahko otroke vodili skozi ustrezen razvoj na vseh področjih. Kljub zgoraj omenjenim dejstvom, povezanih z razvojem na različnih področjih, lahko le upamo, da predšolski otroci niso, oziroma ne bodo utrpeli prevelikega pomanjkanja in izgubo znanja ter kompetenc na vseh področjih razvoja.

***
Urška Čeklić,
Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, aplikativna kineziologija