Pubalgija, športna hernija

Najpogosteje se pojavlja pri športih, ki zahtevajo hitre, nenadne spremembe smeri gibanja in hkrati še rotacijo trupa. 

Lahko jo spremlja tudi klasična dimeljska kila, je pa športna hernija povsem drugo obolenje. Pri klasični herniji se vsebina trebušne votline/črevo pojavlja zaradi slabosti trebušne stene pod dimeljsko/ingvinalno vezjo. Nepoškodovano črevo se boči v dimlje.

Največkrat prizadene moške

Športna hernija pa je nateg in natrganje, tudi pretrganje mehkega tkiva, kot so narastišča mišic, in samih mišic v dimljah. Poškodovana so tkiva, ki naraščajo na zgornjo ali spodnjo sramno kost, skoraj vedno na eni strani.
Oslabitev in natrganje spodnjega dela trebušnih mišic, posebej pa zadnje stene dimeljskega (inguinalnega) kanala, povzroča bolečine, ki sevajo iz dimelj v simfizo (spoj dveh sramnih kosti), v mošnjo, v zgornji notranji del stegen. Bolečine so posledica lokalnega in s poškodbo povzročenega draženja obilnega živčevja v tem predelu.

Najpogosteje so prizadete globoke trebušne mišice (»poševne globoke trebušne mišice«) ob narastišču na zgornjo sramno kost. Enako pogosto so prizadeta narastišča notranje stegenske skupine, adduktorji/mišice primikalke, med njimi daleč najpogosteje adductor longus, v katerega se od zgoraj nadaljuje »rectus abdominis«, mišica, ki je dobro vidna in tipna pri treniranem športniku. Preobremenitev v tej osi z natrganjem narastišč na sramno kost je boleča.

V športni medicini to tegobo imenujejo športna hernija, Gilmorova dimeljska bolečina, pubalbija (boleča simfiza). Prizadene prvenstveno moške. Ženske imajo širšo medenico, narastišča mišic so zato širša in manj ogrožena. Tudi prehod ovojnic trebušnih mišic v ovojnice stegenskih mišic je manj izrazit in se obremenitve enih ne prenašajo na drugo skupino. Prevladujoči športi pri teh poškodbah so nogomet, hokej, košarka. Skupni so jim način gibanja, to so nenadne menjave smeri gibanja, sočasno pripogibanje in še rotacija trupa.

Zakaj nastane?

O vzrokih nastanka športne hernije je dosti hipotez. Nanj vpliva več dejavnikov. V ospredju je neravnotežje med slabotnejšimi trebušnimi mišicami spodnjega dela trebuha in močnejšimi stegenskimi mišicami kot posledica konstitucije športnika, še pogosteje pa posledica neenakomerne fizične priprave mišic stegna in trupa.

Trenerji neredko dajejo prednost krepitvi stegenskih mišic pred vadbo trebušnih in hrbteničnih mišic. Torej napačen, neuravnotežen trening spodnjega in zgornjega dela telesa. Posledica je neenakomernost sil, ki delujejo na sprednji del medenice, to je sramno kost. Pri predklonu in sočasni rotaciji trupa trebušne mišice (površne in globoke poševne mišice ter trebušni rektus) povlečejo sramno kost navzgor, medtem ko primikalke kolkov (adduktorji) vlečejo medenico prek sramne kosti navzdol.

Nestabilnost simfieze (sklepa med obema sramnima kostema) zaradi slabe koordinacije mišic in odsotnosti učinkovite mišične kontrole privede do manjših raztrganin v mišični steni spodnjega dela trebuha in čvrsti fasciji, ki povezuje trebušno in stegensko mišičje. Posledica je ujetje preponskega (inguinalnega) živca, kar sproži bolečino, značilno za športno hernijo. Posebna oblika obolenja je slabost zadnje stene inguinalnega kanala, kar ima za posledico bočenje oslabele stene in pritisk na genitofemoralni živec.

Simptomi se pojavijo med telesno aktivnostjo, ki je povzročila poškodbo. V mirovanju se bolečine umirijo in takoj povrnejo s športno aktivnostjo.

Zdravljenje in preventiva

Pri diagnozi je prvi fizikalni pregled. Bolnik se poskuša dvigniti iz ležečega položaja v sedenje proti uporu in bolečina je znak za športno hernijo. Drugi je test stiskanja, ko preiskovanec stiska skrčena kolena med seboj proti odporu (preiskovalec skuša kolena razmakniti). Bolečina pri tem pomeni obstoj športne hernije. Najzanesljivejši sta preiskava z magnetno resonanco in ultrazvočna preiskava. Rentgen nima diagnostične vrednosti.

Zdravljenje je dolgotrajno, v začetku s protibolečinskimi zdravili in počitkom. Po dveh tednih sledi fizioterapija. Tu imajo poseben terapevtski in preventivni pomen tako imenovane kopenhagenske vaje, s katerimi ciljano krepimo primikalke stegen in trebušne mišice. Dobro organizirani nogometni in hokejski klubi jih imajo vključene v redni del preventivne vadbe trikrat tedensko, s čimer močno zmanjšajo pogostnost poškodb, ki so za športnike prava nočna mora.

Zdravljenje traja od šest do osem tednov. Poleg fizioterapije in ciljanih Kopenhagenskih vaj zelo pomaga še dajanje bioregulativnih injekcij, ki pospešijo celjenje poškodovanega in oslabljenega tkiva, to so injekcije kolagena, PRP-plazme, preparati matičnih celic.

Injekcije se dajejo po protokolih, skupna pa jim je regeneracija, obnova degeneriranega, kronično preobremenjenega tkiva.
Če niso uspešne, pride na vrsto tudi kirurška terapija z različnimi ojačitvami poškodovanih delov narastišč mišic, ojačitvijo in sproščanjem živcev dimeljskega kanala ter natrganih aponevroz.

Daleč najuspešnejša pa je zgodnja in pravilna preventiva s ciljanimi vajami za mišičje spodnjega dela trebuha in primikalk kolka.

***
prim. Rasto Stok, dr. med., ortoped