Učitelj svetuje: Pojdite na zrak, stran od doma, stran od staršev

Športna aktivnost v naravi med karanteno je še bolj dobrodošla, še bolj zaželena, še bolj pomembna. Zakaj prav zdaj? Kaj je med karanteno tako drugačnega?
Bom kar na kratko odgovoril – vse.

V normalnih okoliščinah je dijak, učenec že zjutraj zamenjal svoj osnovni bivalni prostor. Odpravil se je v šolo. Šel je peš, peljal se je s kolesom, motorjem. Nekateri so uporabili javni potniški promet. Redki srečneži so imeli na voljo taksislužbo staršev. Skratka, odpravil se je ven. Dopoldneve je bolj ali manj aktivno preživljal v šoli. Med odmori je prehajal iz ene učilnice v drugo. Hodil, tekel je po stopnicah v šoli in ob zvoncu lovil začetek naslednje ure. Odmor za malico ga je prisilil, da se je odpravil v šolsko jedilnico. Mnogi so si privoščili malico zunaj šole pri bližnjih ponudnikih prehrane.

Na urniku je imel tri ure športne vzgoje na teden. Vsi športni pedagogi (sem prepričan, da lahko govorim v imenu vseh v Sloveniji) smo poskušali čim bolj aktivno zaposliti slehernega dijaka, učenca. Ga motivirati za vsako uro posebej, ne glede na pogoje, ki jih imamo na posameznih šolah. Ti nikjer niso idealni. Vsi jih čim bolj izkoriščamo za izvajanje pouka športne vzgoje, ki so nam na voljo. Po koncu pouka se je vsak šolar prej ali slej odpravil domov.  Za vse zgoraj našteto je dijak oziroma učenec porabljal energijo.

Ne bom pozabil na njegovo vsakodnevno socializacijo v šoli kot zunaj nje. Tudi to je zelo pomembna stvar tako v otroških kot najstniških letih, če ne že najpomembnejša.
Tega zdaj ni več!

Epidemija in karantena sta mu vse to vzeli. Zdaj je doma. Dneve preživlja s svojo družino. Drugih osebnih stikov nima. Menim, da je najbolj skrb vzbujajoče to, da ima doma vse, kar potrebuje za svoje življenje in preživetje. Ima vse oziroma nič!

Dijaki, učenci se šolajo na daljavo. Od doma. Tudi prehranjujejo se doma. Vse dopoldneve sledijo pouku prek različnih spletnih aplikacij. So za računalnikom. Prepričan sem, da je mnogim težko. Vem, da jim je. Se trudijo. Poskušajo razumeti. Vsak dan v povprečju osem ur uporabljajo računalnik za šolske obveznosti. Nekateri manj, mnogi celo še več. To je psihično zelo naporno in utrujajoče. Popoldne, ko je to mogoče, se prepustijo prostemu času. Ogledajo si najnovejšo serijo, film, dokumentarec … Mnogi se sproščajo ob igranju računalniških igric. Ob vsem tem, o čemer sem zelo prepričan, uporabljajo svoj pametni telefon. Ta je zdaj postal še boljše sredstvo za socializacijo. Na žalost v tem času,tudi eden izmed redkih načinov druženja.

Vsi vemo, da mlajše generacije telefoni spremljajo že od zgodnjega otroštva. Tako pač je. Tudi nam vse nove sodobne tehnologije omogočajo lažji dostop do informacij, ki jih potrebujemo. Na neki način si lažje organiziramo življenje. Seveda ob smiselni in časovno primerni uporabi vsega.
Vse lepo in prav. Tako preteče dan, teden, mesec … Celotni potek preživljanja dneva si lahko dijak, učenec organizira doma. Iz svoje sobe.

To je zdaj drugače. Lahko se zgodi in se tudi dogaja, da dijak, učenec dan ali več dni v tednu sploh ne zapusti svojega doma. To ni normalno. In to ne sme postati. Tisti, ki kljub karanteni lahko sodelujejo na športnih treningih svojih ekip, so lahko zelo srečni. Še vedno so primorani oditi iz svojega doma in lahko trenirajo. Lahko se družijo znotraj ekipe. Nekaterim so v pomoč hišni ljubljenčki. Ti zahtevajo svojo pozornost. So mnogokrat razlog za sprehod, tek v naravi. Tudi prav. Bolje kot nič.

Mnogi vsega tega nimajo. Še bolj jih spodbujam, da se odpravijo iz svojega bivalnega prostora. Ven. Na sveži zrak. V soncu. V megli. V snegu. V dežju. V blatu. Ne glede na vremenske razmere. Želim si, da iz svojih glav odstranijo čim več miselnih ovir. Vremenske razmere so, kakršne so. Vsi mi smo že v prejšnjih letih preživeli jesenski in zimski čas. Znamo in zmoremo se temu primerno obleči in se odpraviti na športno aktivnost. Zimsko obutev in topla oblačila imamo vsi. Torej lahko.

Želim si tudi, da to poskusijo in s tem pridobijo nove izkušnje. Verjamem, da takšne izkušnje lahko pozitivno vplivajo na njihovo osebnost. Krepijo imunski sistem. Gradijo značaj. Seveda spodbujam tudi tiste, ki lahko športne aktivnosti izvajajo doma. Imajo ustrezne pogoje. Super. Naj nadaljujejo. Poleg tega jim priporočam vsaj kakšno športno vadbo na prostem. Na svežem zraku. Stran od doma. Stran od staršev.

Vem, da so mnogi skeptični. Nekateri se bojijo. Niso vajeni izvajati športne aktivnosti v mrazu. Temperature so nizke. Zato jih hrabrim. Naj bodo pogumni. Naj poskusijo. Veliko govorim z njimi o primernih oblačilih in obutvi v različnih vremenskih razmerah.

Žal je med karanteno individualna rekreacijska vadba edino mogoča. Vsi vemo, da je z vidika motivacije zelo težka in zahtevna. Mladi, ki se ukvarjajo s skupinskimi športi, so postavljeni pred težko dejstvo. Verjamem, da jim je težko. Vse, kar jim preostane, je individualna vadba doma ali v naravi. Vendar, tako kot večina nas, imajo možnost. Bolj živahna hoja na bližnji hrib, tek in izvajanje vaj za moč ob različnih pripomočkih v naravi so vedno na voljo.

Vem, potrebujejo čas. Pogovor. Motivacijo. Vedno imajo tudi mojo podporo. Naj odprejo vrata, narava jih čaka še bolj odprtih rok kot doslej.

*** 
Janez Mali, prof. športne vzgoje