Pri atletiki ne gre toliko za noge. Gre za srce in um

Znanstveniki se zaman sprašujejo, zakaj je tako hiter. Ima 36 let, a za mnoge je videti starejši. Morda zato, ker je tako zelo drugačen od večine maratoncev in atletov, ki tečejo.

Pri New York Timesu so zapisali, da je Eliud Kipchoge kot filozof – kralj teka. Takrat je dejal, da razlog za maratonski tek pod dvema urama, 1:59, ni uspešen nastop, da je razlog za tek 1:59 povedati kmetu, da ni omejen, učiteljici, da lahko v šoli doseže dobre rezultate, inženirju, da se lahko loti drugega projekta. Da se je razvil tudi v malce zen mojstra, so tedaj zapisali v Timesu.

Tega izjemnega človeka torej ni samo za občudovati zaradi izjemnih maratonskih rezultatov, in tudi če bi se zgolj navduševali nad podobo, kako drsi skozi 42 kilometrov in nekaj metrov, to ne bi bilo dovolj. Pravzaprav bi zamujali nekaj velikega. Najboljšega med najboljšimi je treba – poslušati. Tisto, kar pove, je za tiste, ki ga želijo slišati, morda še več kot ono, kar pušča v zapuščino svetovne maratonske dediščine, čeprav je tam največji.

Misli, večje od teka

»Samo ljudje, ki so v življenju disciplinirani, so svobodni. Če ste nedisciplinirani, ste suženj svojega razpoloženja in svojih strasti. Prepričan sem, da lahko rečem, da če želite rasti v poklicu, je doslednost ključna ... Glede svojih delovnih ciljev in usposabljanja sem strog. Najboljši čas, da bi posadil drevo, je bil pred 25 leti. Naslednji najboljši čas za sajenje je danes. Pri atletiki ne gre toliko za noge. Gre za srce in um. Če se želite prebiti, bi moral vaš um nadzorovati vaše telo. Vaš um bi moral biti del vaše kondicije.

Nisem imel te sreče, da bi odraščal z igračami, saj sem odraščal na oddaljenem območju Kenije. Če v nekaj verjamete in si to postavite v um in srce, se to lahko uresniči. Ni pomembno zmagati. Biti uspešen, niti to ni pomembno. Ključnega pomena je, kako načrtovati in se pripraviti. Ko stvari zelo dobro načrtujete in se dobro pripravite, lahko pride uspeh. Potem lahko na vašo pot pride zmaga.

Zbudim se ob petih zjutraj, ob šestih sem na poti na trening. Pridem nazaj in se sprostim, malicam, malo zadremam, ob štirih popoldne spet treniram, to je moj večerni tek. Nato se sprostim, večerjam in ob devetih zvečer zaspim do naslednjega dne. Maraton se začne po 30 kilometrih. Takrat povsod po telesu čutiš bolečino. Mišice res bolijo, in takrat se bo dobro odrezal le najbolj pripravljen in dobro organiziran športnik.

Če ste skromni, bo vaša koncentracija zelo visoka. In tako se je treba lotiti športa. Če imate v srcu to prepričanje - čisto prepričanje -, da si želite biti uspešni, se lahko pogovorite s svojim umom in vaš um vas bo nadzoroval, da boste uspešni.

Pozitivno in samozavestno razmišljanje mi je spremenilo življenje. Če ostanete dosledni in trdo delate, ste lahko dolgo uspešni. V šoli sem bil povprečen in se nikoli nisem ukvarjal z nobenim drugim športom. Začel sem teči, ko me je za tek navdušil trener. Poskusil sem in razvil tekaško strast. Noben človek ni omejen.

Če se osredotočite zgolj na zadnje ogledalo, se boste zrušili in povzročili nesrečo. Dolgi teki izboljšajo vašo vzdržljivost, krajši intervali pa izboljšajo hitrost. Za tekača na daljavo so vzajemno koristni. Če naredite veliko petkilometrskih tekov, vam bo to pomagalo pri maratonu. Vedno pravim: teči zjutraj je kot jesti sadje čez dan - to odžene zdravnika. To je tudi dobro za vaš um.

Dolgo sem vodil dnevnik vadbe, v katerega sem zapisoval svoje načrte usposabljanja ter svoja čustva. Včasih lahko tečete zelo hitro, vendar ne morete vedno teči na vso moč. Če trenirate s hitrimi tekači, ste ves čas pod pritiskom. Vem, da je dobra priprava pomembnejša od vsega drugega. Uživam v poenostavljenem treningu in življenju v maratonu. Tečeš, ješ, spiš, se sprehajaš - tako je življenje. Ne kompliciraš. V trenutku ko se zapleteš, te to zmoti. Želim si teči s sproščenim umom.

Resnično želim pustiti velik pečat v atletiki, biti legenda in postati dober zgled otrokom. Mislim, da je maratonski rezultat 1:59 nekaj, kar človeka lahko žene naprej, ga vodi. Ali 1:58. Kdo ve?! Če nekdo zelo dobro trenira in razmišlja na dober način, lahko naredi vse. Tudi drugi bodo zagotovo lahko prebili čas 2:00, dokler bodo verjeli vase.

Poskusil bom dati vse od sebe. Če bo to svetovni rekord, bi bil hvaležen. Vendar bi ga obravnaval kot osebni rekord.S svojim telesom nimam težav, zato mi ga ni treba dopolnjevati. S staranjem ne okrevaš tako hitro, ampak vse skupaj mi gre dobro.«

Živeti skupaj, ne le v skupini

Ko ni zmagal na olimpijskem maratonu v Londonu, je bilo zanj pomembno, da ljudje uvidijo, da je samo človek in da lahko tudi izgublja, da lahko pade, se zbudi in gre naprej. Tega se je naučil v Londonu, in to sporočilo bi največji med maratonci rad deli z vsemi.

Po zmagi na letošnjih olimpijskih igrah je povedal, da ni tekel na čas, pač pa za zlato odličje. In da je bilo to edino, za kar se je boril, na kar je mislil. »To je bil največji trenutek v mojem življenju,« je rekel človek, ki ja na Japonskem tekel na svojih četrtih olimpijskih igrah, in to hitreje kot takrat, ko je zmagal na maratonu na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu.

Zelo poseben človek je. Večina ljudi meni, da je tek individualni šport. Eliud Kipchoge ne. Kenijski tekač je najboljši moški maratonec na svetu: na olimpijskih igrah v Tokiu in v Riu je osvojil zlati odličji, med berlinskim maratonom leta 2018 pa je podrl svetovni rekord. To zaporedje števil si velja zapomniti. 2:01:39.

Kipchoge pravi, da nikoli ne bi mogel teči dovolj hitro, da bi dosegel takšne podvige, če bi treniral sam. Pravzaprav skoraj nikoli ne teče sam. Vedno teče v skupini, v kateri je med 15 in 20 maratoncev, ki zastopajo Kenijo na mednarodnih tekmovanjih. Vadijo približno deset mesecev in pol na leto, običajno v vadbenem središču Kaptagat v Eldoretu, severozahodno od Nairobija.

Kaptagat je nekoliko podoben internatu. Športniki nedelje preživijo s svojimi družinami - in to je edini dan, ko Kipchoge teče sam -, preostanek tedna pa preživijo skupaj v taboru, kjer jedo in vadijo. Kipchoge tam vadi že od leta 2002 in je zdaj kot vodja in mentor za kolege maratonce, saj vsi skupaj trenirajo pod nadzorom njegovega trenerja Patricka Sanga. Kipchogejeva prisotnost v Kaptagatu je tja pritegnila tudi druge res vrhunske tekače.

Kipchoge pravi, da so ljudje, zaposleni za usposabljanje tekačev v Kaptagatu, izbrani glede na njihovo miselnost. Sang in drugi trenerji iščejo maratonce s pozitivnim odnosom, ki dajejo prednost samodisciplini in skupinskemu delu. Tako lahko vsak maratonec v kampu, vključno s Kipchogeom, spodbudi skupino, da postane boljša in hitrejša.

»Vbrizgamo jim svoje surove vrednote, vključno z vero in trdim delom,« je dejal Kipchoge in dodal, »zato sem obdan z odličnimi ljudmi.«

Maratonci v Kaptagatu sledijo strogemu urniku, ki ga pomaga določiti Kipchoge. Pravi, da ​​je vsak četrtek namenjen dolgemu teku – to pomeni 30 kilometrov ali več. »Mislim, da delam več dolgih tekov kot kateri koli drugi maratonec,« pravi. Na leto preteče 11.000 kilometrov in je edini človek, in je 42 kilometrov pretekel pod dvema urama.

Zakaj je tako dober?

Eliud Kipchoge je s svojo navidezno lahkotno zmago na olimpijskem maratonu na Japonskem zaključil razpravo o tem, kdo je najboljši vseh časov. Nobenega dvoma ni, da je on. Kako bi sploh dvomili o fantu, ki je pravkar osvojil drugo olimpijsko zlato, ki ima uradni svetovni rekord v maratonu in je v paradni dirki prvi premagal maratonsko razdaljo v manj kot dveh urah? Zakaj je Kipchoge toliko boljši od vseh drugih?

Pred tremi desetletji so športni genetiki predvidevali, da je projekt Človeški genom odprl prej zaprta vrata. Da bodo zagotovo kmalu lahko prepoznali specifične gene, povezane z vsem, od sprinterskega nastopa do maratonskih rekordov.

Vendar se to ni zgodilo. Namesto tega strokovnjaki zdaj priznavajo, da je vrhunska uspešnost večfaktorski pojav – kar pomeni, da je nekje med izjemno zapletenimi in popolnoma neznanimi dejstvi.

Resnica je, da nihče ne more v celoti pojasniti, zakaj je Kipchoge največji vseh časov. Enostavnega odgovora in ene same resnice ni.

Tudi raziskovalci, ki so najbolje seznanjeni s fiziologijo maratona, in Kipchoge se lahko le čudijo njegovim na videz večnim dosežkom, medtem ko naštejejo nekatere dejavnike - od VO2 Max do mišičnih vlaken in biomehanike -, ki so lahko v osnovi takšne veličine.

Kje je ta bistvena bistvena razlika med veliki Kenijcem in drugimi? Tekači so obsedeni s treningi, saj to naredi ogromno razliko v uspešnosti tekačev, da se iz začetnikov spremenijo v spodobne. Ni pa rečeno, da je tako tudi med najboljšimi. Res je, njihovi treningi so podobi, saj skoraj vsi pretečejo od 160 do 190 kilometrov na teden. Le redki si upajo narediti manj in nihče se ni povzpel na stopničke olimpijskega maratona in razglasil: »Vse to dolgujem svojim 240 kilometrom na teden.«

Le najboljši najdejo tisto izjemno ravnovesje med onim, kar je dovolj, in tistim, kar je preveč.

Kipchoge vadi veliko in naporno, najbrž preteče okoli 160 kilometrov na teden, vendar naj bi se le redko gnal z več kot 80 odstotki maksimalnega napora ... Zaveda se, da so dirke resna stvar, ne pa zbir impresivnih podatkov, ki jih o treningu objaviš na instagramu. Ve tudi, kdaj mora počivati.

Trije veliki faktorji, znova

Že leta 1991, ko je bil svetovni rekord v maratonu 2:06:50, je strokovnjak za vzdržljivost s klinike Mayo Michael Joyner zapisal, da je teoretično mogoče maraton preteči v času 1:57:58. Govoril je o treh velikih faktorjih. Po njegovem bi tak tekač potreboval kombinacijo visoke porabe kisika, visokega laktatnega praga in predvsem velike ekonomičnosti v teku. Joynerju se danes lahko smeji, Kipchogejeva realnost se dobro ujema z njegovim teoretičnim modelom, ki so se mu pred desetletji posmehovali.

Rezultati Kipchogejevih laboratorijskih testov so skrbno varovana skrivnost, angleški znanstvenik Andy Jones, priznani fiziolog in raziskovalec treninga, se je pri slovitem projektu Breaking2 posvetoval z Nikeom in je tako eden redkih, ki pozna njegove laboratorijske podatke. Konkretnih rezultatov ne more komentirati, kršil bi znanstveno-medicinsko etiko, je pa povedal, da ni treba posebej poudarjati, da je bila Kipchogejeva kombinacija treh vrednosti ena najboljših med športniki, ki so jih kdajkoli testirali.

Včasih je Jones redno testiral tudi Paulo Radcliffe, da bi ocenil vse spremembe v njeni fiziologiji. Angležinja je leta 2003 postavila svetovni rekord, tekla je 2:15:25, potem ga je izboljšala Kenijka Bridget Kosgei z 2:14:04. Jones ugotavlja, da sta si gospa Radcliffe in Kipchoge »zelo podobna: visok VO2 Max, visok laktatni prag, odlična tekaška učinkovitost (razmerje med hitrostjo in močjo) in dovolj visoka frekvenca korakov. Paula s svojo drsečo glavo ni bila videti tako elegantno tekajoča kot Kipchoge, vendar je bila izjemno varčna, zato njena glava ni negativno vplivala na tek.

Hitrejši je, ko drugi omagajo

Jones meni, da je Kipchoge tu še posebej močan. Pri kritični hitrosti. Kritična hitrost je podobna tistemu, kar morda mislite kot laktatni prag ali tempo. Višja kot je maratončeva kritična hitrost, dlje in hitreje lahko ta teče, ne da bi udaril v tekaški zid.In Kipchogejeva kritična hitrost je skoraj zagotovo večja kot katera koli druga. Zato je pri maratonskem tempu 2:10 veliko dlje od svoje kritične hitrosti kot drugi. Takrat je pod svojo rdečo črto in še vedno lahko nadaljuje.

Pomemben vidik kritične hitrosti je način, kako se ta po približno dveh urah zmanjša. Kritična hitrost tekačev je lahko na začetku maratona na navidezni lestvici 10, po dveh urah pa le 6. Torej, ko začnete teči na 8, vam je udobno. Po 32 kilometrih se stvari spremenijo. Če poskušate takrat ohraniti napor na 8, se bo kritična hitrost začela spuščati proti 6. Takrat se atlet zaleti v zid.

In prav to je zgodilo poleti na olimpijskem maratonu. Kipchoge je imel v prvi polovici dirke precej družbe sotekmovalcev, toda vsi drugi so zbledeli, ko je on povečal tempo med 30 in 35 kilometri. Tistih pet kilometrov je pretekel v času 14:28, pa je še vedno tekel počasneje od svoje kritične hitrosti; vsi drugi so prišli v svoje rdeče številke.

Strokovnjaki si postavljajo veliko vprašanje, kaj določa kritično hitrost. Menijo, da gre za metriko, ki združuje najvišjo vzdržljivo oksidativno presnovo športnika, ki je povezana predvsem z oksidacijo mišic (sposobnost mitohondrijev in sposobnost srca in ožilja, da mišicam dostavijo veliko kisika) in ekonomičnost teka.

FOTO: Lisi Niesner Reuters

 

Kaj pa če se manj utrudi?

Mišice, odporne proti utrujenosti - gre za to? Kaj pa če gre za tisto, kar je znano kot odpornost na mišično utrujenost in da imajo nekateri tekači mišice, ki se ne utrudijo tako kot mišice drugih? Zakaj nekaterim šampionskim tekačem maratoncem uspe uporabiti več hitrih vlaken, ki so običajno rezervirana za sprinterje? Se lahko ta vlakna naučijo, da so brez utrujenosti v ognju več ur in se krčijo večkrat?

Raziskovalec Jones se strinja, da je odpornost proti utrujenosti lahko pomemben, a malo razumljen prispevek k odličnosti maratona. To imenuje morda »četrta komponenta«; morda se Kipchogejevi fiziološki odzivi med maratonsko tekmo ne poslabšajo toliko kot pri drugih športnikih. No, to je seveda le špekukacija.

Morda je primerno droben

Ko genetikom in fiziologom ni uspelo v celoti pojasniti njegovega ekstremnega nastopa na maratonu, so se vanj vključili drugi znanstveniki. Merili so vračanje energije iz Ahilove tetive, maso spodnjega dela noge, preiskovali so kratke prste in dolge prste ... in tako naprej.

Velja, da manjša skupna velikost telesa (višina, masa, indeks telesne mase) prispeva k hitrejšim maratonom. Kipchoge je leta 2021 tehtal skoraj pet kilogramov manj kot pet let prej, kar je neverjetno, vendar je njegova telesna velikost podobna številnim drugim velikanom maratona. Vrhunski maratonci so po navadi majhni, ker izboljša njihovo učinkovitost, lahko omeji poškodbe in izboljša termoregulacijo. Ta zadnji dejavnik je še posebej pomemben pri poletnih maratonih na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Visoki maratonci niso neznani, so pa redki. Izjema sredi splošnega pravila.

Kisik ga ima rad

Španski raziskovalec vzdržljivosti Alejandro Lucia je znan po številnih klasičnih študijah kolesarjev s Tour de France in tekačev maratoncev. V neki študiji je primerjal španske tekače svetovnega razreda z Eritrejci. Obe skupini sta imeli približno enak VO2 max, toda Eritrejci so bili manjši, z daljšimi nogami in vitkejšimi spodnjimi deli nog. Ta kombinacija jim je omogočila vrhunsko gospodarnost, ekonomičnost v teku.

Španec verjame, da Kipchoge sledi odlični prehrani z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov in ima vitke noge kot mnogi Kenijci, kar pomeni, da lahko dirka s hitrostjo, ki predstavlja manjši odstotek njegovega VO2 Max od drugih. Niti njegovo srce ni ogroženo, ko dovaja kri s kisikom v delujoče mišice nog, možganov in v kožo za termoregulacijo.

Se tudi odbija bolje od drugih?

Raziskovalca biomehanike z Univerze v Michiganu so ugotovili, da elitni atleti tečejo s »tršimi nogami« kot drugi kakovostni, a počasnejši tekači. Ta togost nog pomeni način, kako tekač stisne in raztegne noge in mišice, ko se dotakne tal.

Trdo tekaško telo je tisto, ki se odlepi, skoraj odbije od podlage, ne da bi se pri udarcu vsakega koraka najprej močno stisnilo. To se zgodi zaradi velike prožnosti tekačevega telesa v kitah in ligamentih, pa tudi zaradi napetosti celotnega telesa in mišične koordinacije.

V neki drugi študiji so raziskovalci primerjali togost nog nekaterih zelo hitrih kenijskih tekačev na 10 kilometrov s časom okoli 28 minut z rekreativci, ki desetko tečejo približno 43 minut. Kenijci so imeli veliko večjo relativno togost (na telesno maso). Opazili so tudi vzorce sil, ki so bili bolj podobni preprostim, učinkovitim odbojnim sistemom.

Kenijci so usklajevali svoja telesa, da bi se obnašali bolj kot preprosti siste

mi, podobni pogo palici, igrači, kjer človek stoji na vzmeti in se odbija. Morda enako počne Kipchoge, ki tako orkestrira svoje neštete gibe telesa in okončin, da bi imel zelo učinkovito, usklajeno energijo na tleh, z izjemnim odbojem nog.

Če pogledamo Kipchogeja, bi težko rekli, da se med tekom odbija. Ko opazujete njegov položaj telesa, tega ni videti, tako on kot drugi vrhunski tekači z nepotrebnim poskakovanjem izgubljajo malo energije. Tako je ta večja togost manj pritiskanja proti uporu podlage - in to je skupna značilnost učinkovitega teka. Pogo palica je po mnenju znanstvenikov idealen sistem, ki popolnoma reciklira vso svojo energijo od odskoka do odskoka. Noben tekač seveda ni popoln sistem, vključno s Kipchogejem, toda tisti z ustrezno trdo vzmetjo v nogah in z usklajenimi silami, ki nastajajo pri teku, lahko v vsakem koraku izgublja manj energije.

Povej mi, kje si doma

Kaj pa če pri našem šampionu igra pomembno vlogo nadmorska višina? Nekateri menijo, da sta za uspeh najbolj pomembna kraj rojstva in odraščanja. Sklicujejo se na kraj rojstva in življenja vzhodnoafriških tekačev na visoki nadmorski višini. Znani maratonec Bill Roger verjame v to teorijo, vendar dodaja, da so druge okoliščine, kot je finančna podpora, v revnih državah slabe, in da ti športniki nimajo veliko priložnosti, za tekače Vzhodnoafričane so celo tiste skromne nagrade na maratonih zelo pomembne. Zanj je Eliud le močan tekač v vseh pogledih. Ni velik, vendar je fizično močan in ima močan um. Po njegovem mu prav ta kombinacija omogoča, da še naprej zmaguje.

Moč je skrita v glavi

Če ste si zapomnili Kipchogejeve misli z začetka zapisa, boste pomislili: Kaj pa če je najpomembnejši prav um glavnega maratonca na planetu? Vsi, ki so kdaj srečali Kipchogeja, so navdušeni nad njegovim zen miselnim mojstrstvom. Še pomembnejše je, da živi preprosto, sprejema trdo delo, študira šport in očitno pozna le nekaj strahov, ko gre za premikanje meja. Kot rad reče: »Noben človek ni omejen.«

Toda že pri dvajsetih letih je bil zelo moder; vedel je, da počasen šestkilometrski tek, ki ga bo moral narediti zaradi višje sile ali pa zgolj zaradi svoje prijaznosti, ker je spremljal počasno rekreativko, ne bo motil njegove tekaške kariere.

Takrat so ga tudi vprašali, ali ga, ko tekmuje z velikimi etiopskimi tekači, kot je bil Haile Gebrselassie, skrbijo njihovi eksplozivni zaključni finiši.

Kipchoge se je zasmejal. »Ne, to me ne skrbi,« je odgovoril. »Tudi sam sem dovolj hiter.«

Je odgovor na vse: »Pri atletiki ne gre toliko za noge. Gre za srce in um.« Ali: »Dolgi teki izboljšajo vašo vzdržljivost, krajši intervali pa izboljšajo vašo hitrost. Za tekača na daljavo so vzajemno koristni. Če naredite veliko petkilometrskih tekov, vam bo to pomagalo pri maratonu.«