Potovanje, občutek po neznanem

Ljudje, ki potujejo, imajo v večini odprti  um, ki je pripravljen na drugačno mnenje ali situacijo. Mogoče s knjigo res da osvojiš perspektivo države, ampak ko si tam je popolnoma drugače. Vseživljenjsko učenje je bistvo potovanja.

Svet je prijazen in ljudje so tolerantni, le skozi oči popotnika je treba pogledati...Dejansko sebe »nosiš« v svet. Takrat postaneš ambasador svoje države in seveda sam sebe. Kar odražaš in daješ, to si ti kjerkoli. V svojem vsakdanu se večkrat odločimo za neko poznano lokacijo ali mesto, katero se nam zdi varno, poznano. Točno vemo kje je trgovina, najljubši lokal, restavracija in pošta. In žal prevečkrat v večini tam tudi obstanemo. Obstaja veliko razlogov, zakaj ne iti nikamor. Vedno bo minus prevladal plus, če se že vnaprej tako odločimo. Ljudje smo socialna bitja, v sebi nosimo veliko več, kot le omejenost. Smo živali, se znamo boriti in preživeti, ne glede na čas, prostor in situacijo. Koliko ti potovanje da in vzame, pa je odvisno od posameznika, ki si samo enkrat dovoli iti na drugo stran in poskusi...

Ko sem začela potovati, sem bila skeptična o varnosti, o hrani in transportu. Skrbelo me je, kako se bom sporazumevala z domačini. Kako bom reagirala, ko se bom znašla v totalni zmedi in kaosu. Velika verjetnost je, da bo let zamujal in posledično se bo moj načrt spremenil oz. čisto lahko se zgodi, da prenočim na letališču. Kje in kako naj skrivam svoje osebne stvari. Kaj pa denar, kam naj ga pospravim? Hitro najdem par skrivnih mest, kjer pustim svoje dokumente in denar. Kamor grem, ni interneta, kako bom preživela?

Glede na to, da se odpravljam v milijonska mesta in nimam prenosa podatkov, kako naj pridem kamorkoli?? V svojem rojstnem kraju se izgubim, kako se ne bom sredi Indonezije? Kaj pa strah pred letom? Kaj če strmoglavimo? Takrat si vedno rečem, ne ne, delati moram še najmanj 30 let..:), to ne pride v poštev. Kaj pa tiste najbolj moreče in grozne misli…kaj če me napadejo, pretepejo, nekje odvržejo.. in v najhujšem scenariju posilijo? Kaj pa zdaj..

Zbirala sem pogum, kot ga za vsako stvar v življenju. Za obisk fitnesa recimo, ga vi ne? Za izbiro zdrave hrane! Je res navada ta »železna srajca«? .. O ja je. Preživljanje prostega časa na pijači ali v hribih? Hm.. tvegano ane..? Možnost je, da bom izpadla črna ovca v družbi, ker mišljenje večine pa venomer prevlada, kajne?  

Pogum je premagal strah in odločitev je padla. Spakirala sem kovček, kupila letalsko karto in se odpravila. Na  prvem potovanju, se mi sanjalo ni, kaj kam in kako.. Spomnim se svojih misli, ko smo vzleteli in sem občudovala svojo prelepo domovino. Vse od prvega leta, pa mi je jasno, da se bom ne glede na lepote in čudesa sveta, vedno vračala in vrnila v mesto, kjer je doma moje srce.
Ko sem pristala na tujih tleh, so bile vse turobne misli daleč za mano. V meni se je naselila želja, radovednost in otroška lahkotnost. Svoboda, tišina in mir.. Telo se umirja, sprehajam se skozi barvite ulice. Pozdravim ulične umetnike, gospe na tržnici mi na svoj način izrazijo dobrodošlico in mi odprejo vrata do svoj dišečih in mamljivih dobrot iz njihovih vrtov. Obožujem občutek po neznanem. Vedno si rečem, vsaka pot nekam vodi. Naj bo to moja pot.  



Včasih je bistveno in pametno iti v » svet« , kjer vidiš, kako ljudje živijo v svoji kulturi, z drugačno vero. . Ljudje vse povsod ne glede na raso, vero, kulturo in barvo kože živijo z istimi vrednotami. Vsako jutro vstanejo in gredo za belim soncem. Vsem nam je skupno, da nas povezuje ista cesta, isto nebo in boj za preživetje.

Sama sem kmalu spremenila mnenje o svetu tam zunaj.

Potovanje včasih primerjam z obiskom adrenalinskega parka. Doživljajsko, adrenalinsko, ekstremno in zmagovalno. Potovanje zahteva tebe, tebe v celoti, tako kot te življenje potrebuje in zahteva na vsakem koraku. Potrebna je veliko mera odgovornosti, odprtosti, lojalnosti in poguma. Ko v sebi odkriješ in najdeš te vrline, vrednote, te nič ne more ustaviti. Potovanje ne pomeni iti na letalo, zamenjati državo ali narediti nov potni list. Potovanje pomeni veliko več in začne se pri nas samih.

Sama sem »slab in dober »primerek tega, kako je pri meni navada postala izjema, pregrehi luksuz in železna srajca ven iz mode. Nisem upala, pa sem vseeno tvegala. Obupna sem v orientaciji in zemljevidu. Vedno in povsod se izgubim, danes se temu nasmehnem. Odidem do prve vasi, stopim v kavarno in vprašam, prosim za pomoč. Nič težkega, prav prijetno je. Tako spoznam veliko več ljudi, kot bi jih sicer. Moja naivnost je z leti dobila kožo previdnosti. V teh novih odtenkih se danes sprehajam z mero poslušnosti, predvidevanosti in z veliko mero spoštovanja do ljudi, njihovih običajev in kraja.
 
Potovanje je lahko pot do knjižnice, do bližnjega jezera ali hriba. Potovanja so odnosi, v prvi vrsti do samega sebe. Z večjo mero tolerance in prijaznosti nam vsem skupaj želim, da bo jutri prvi dan našega potovanja in predvsem zavedanja, da z veliko mero strpnosti zmoremo prepotovati cel svet. 

Še ena Špelina kolumna
 
Špela Mezek, rekreativka, ekonomistka in bodoča diplomantka novinarstva