​Pomislim, morda je napočil »pay back time«

Nedeljsko jutro, običajni sprehod z mojim štirinožcem po najini ustaljeni poti. Vonj po pomladi in prvih dehtečih popkih, ki se tako živo in željno prebujajo po  več mesečnem zasluženem počitku. Na jutranjem sinjem kristalno jasnem nebu počasi ugaša bleda luna, ki zaključuje svoj običajni krog. Vsa narava s svojo ustaljeno rutino in po tirnicah nemoteno potuje skozi svoje letne cikluse.
Vso običajnost nedeljskega jutra pa ironično premoti neobičajna tišina in praznina, ki jo občutim prav srhljivo.



V živo in s kruto resničnostjo podoživljam svoje najstniške sanje, bolje rečeno nočno moro, ko po svoji domači ulici hodim čisto sama. Nikjer ni žive duše, nasproti mi prihajajo možje v rumenih, belih in modrih skafandrih in me pošiljajo domov. Ne vem kdo in zakaj  so in kaj hočejo od mene. Žal se te dni počasi začenjam zavedati, da so bile najstniške sanje neslutena napoved prihodnosti.

Zaprli smo se v svoje domove, prekinili in omejili stike in družabno življenje. Na pogled, kot bi se življenje za nas ljudi ustavilo. Svet se je ustavil. Samo narava nemoteno živi svoje življenje in nadaljuje svoje cikluse brez prestanka. Mi pa, kot močno odmaknjeni in odtujeni del nje smo obstali. Ves naš življenjski tok je prekinil očem nevidni organizem, virus, nas vkopal, ustavil in prikoval. Premnoge na žalost tudi dokončno pokončal. S prstom je pokazal in pomolil prav na nas, demonstriral širnemu vesolju kakšne nemočne in majcene drobtinice smo.

Pomislim. Morda pa je napočil »pay back time«. Morda nam naša zemlja počasi začenja izstavljati račune za vse naše mačehovsko ravnanje in početje. Za vse prečudovite izume, ki nam odnašajo riti, lajšajo življenje na tem planetu.  Vendar samo nam, ki pa nismo sami v predolgi verigi vseh življenjskih vrst, ki so med seboj soodvisne. Kar je za nas odlično, je za nekoga lahko zelo slabo. Vsako najmanjše neravnovesje za seboj potegne nepopravljiv redosled dogodkov, ki so hitro lahko zelo usodni. Le mi kot najpametnejša vrsta na našem planetu tega nikakor nočemo in ne znamo razumeti, kot bi bili (tako sebično razmišljano) edini in najpomembnejši člen vse verige in stvarstva.



Od kod nam sploh pravica za takšno razmišljanje?
Očem nevidni prebrisani organizem je vso našo egocentrično in »marija k sebi« logiko s takšno lahkoto obrnil na glavo in zamajal naša tla pod nogami. Namnožili smo se, posvinjali, poškodovali, v veliki meri uničili naš planet, kot bi na njem živeli neodvisno in čisto sami. Zdaj pa je napočil čas za odstrel. Z nič olepšanimi besedami. Mati zemlja nas prežveči in izpljune, kot žvečilni gumi, ki ga pljunemo, ko izgubi svoj okus. Nešteto lekcij nam je že zadala, kako nebogljeni in majhni smo proti njej pa še vedno ne popustimo in ji kljubujemo, kot trmoglavi otrok, ki se v trgovini meče po tleh za svojo igračo. Koliko priložnosti še imamo sploh? Ali se naš čas izteka?

Morda nam je dala čas za malo daljši postanek, vdih, izdih in razmislek. Razmislek o tem kdo in zakaj smo. Kako ravnamo s seboj in drugimi. Čas, da ga preživimo s sabo in svojimi bližnjimi. Se z njimi ponovno spoznamo in malo pobližje ogledamo, kot se že dolgo nismo. Na plano bo pritekla marsikatera gnojnica iz prenapolnjenih jaškov. Morda se bodo odprle stare, skeleče predolgo pozabljene, v predale zaprte in slabo zaceljene rane. Na preizkušnji smo prav vsi. V računovodskem žargonu, čas je za bilanco s samim sabo. Kako živimo, kako ravnamo do sebe, do drugih, do okolja, do našega dela, do lastnega telesa, kaj nam pomeni svet okrog nas.





Žal bo verjetno časa na pretek, če bo mali nevidni organizem  sploh milosten in prizanesljiv do nas.
Tisti, ki verjamemo v evolucijske teorije, o le teh je pisal knjige tudi moj ded kot doktor znanosti in jim verjamem, moramo  žal računati, da najmočnejši, predvsem pa tisti z največjo sposobnostjo prilagajanja in iznajdljivosti ostanejo in preživijo, kar nam je lahko v tolažbo ali pa tudi ne. Pri tem gre računati na vse naše psihofizične sposobnosti. Drugi, ki se zanašate in črpate svoje sile in pomoč od zgoraj , pa mir in bog z vami.

Vsi skupaj pa materi zemlji verjetno dolgujemo veliko opravičilo in zahvalo,  da nas prenaša, takšne sebičneže kot smo, kolikor nas pač lahko.

Pa brez panike…je rekel Švejk.


***
Tanja Drinovec študij arhitekture je uporabila za izdelovanje najboljših slaščic, hrana je njena strast, šport vidi čez prehrano, ko ne kuha, oblikuje nakit in potem gre na kolo. Je mati treh otrok.