Pohod s smučmi na Zajamnike – in to z Laufarjem

Ravno, ko sem bil prepričan, da se bo leto 2021 vseeno izteklo srečno, sem prejel gol v zadnji minuti. Bolezen je prišla zjutraj in odšla popoldan, ampak vmes so me uspavali za nekaj minut in popravili. Hvala dekletom in fantom v belem tam zgoraj na Golniku.

Smučarski pohod po Jezerskem

In ko sem ležal obdan s sestrami v modrem, sem dobil informacijo, ki naj bi bila njihovo novoletno darilo. Popravljen sem, zdrav sem in po enodnevnem počitku lahko nemoteno nadaljujem s svojo športno rekreacijo.

To sem si vzel kot njihovo novoletno darilo. Čisto zaresno. In če izustim nekaj besed starega človeka; res je v življenju najpomembnejše zdravje, zato tisto oguljeno voščilo za zdravje ni oguljeno, ampak je voščilo človeka, ki ve, kako je biti brez zdravja. Kaj ti pomagajo nove Alpina Pioneer, če jih zaradi slabega zdravja ne moreš uporabljati? To samospraševanje se bere postano, ampak, kot pravijo izkušeni, je vedno v pripravljenosti.

Mati Alpina

Obljuba, ki ni novoletna zaobljuba

Moja zimska športna rekreacija na prvem mestu je že nekaj sezon smučarsko pohodništvo. V to rekreacijo sem se zaljubil do ušes pod kapo. Verjetno je to zaradi let, ki so kriva, da moškemu cuzajo adrenalin, namesto kake druge življenjske tekočine. A spet, če pomislim, kako se počutim, ko na osem centimetrskih smučkah drsim po celem snegu, pogreznjen do vezalk, naravnost proti smreki, moram dati v podnaslov, da je pa le še nekaj adrenalina ostalo v nekem skrivnem bidončku trhlega telesa.

Vi, ki vas še ni odpeljal Abraham, se posmehujete, a vam polagam na dušo, da je vse res, kar govorimo starci. Življenje po petdesetem ni življenje, ampak odštevanje. Zdaj čakam na drugo puberteto. Spogledujem se s kabrioletom in tetovažo na rami … s kavbojskimi škornji, orkamadona! In med spogledovanjem stojim na pohodnih smučkah in pečenico v ruzaku. Okoli mene je Pokljuka s svojimi zasneženimi smrekami, gluhota, sledi jelena in lisice.

Peči - brez besed, še lepše kot na Zajamnikih. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Zajamniki so lublanska gorska promenada

Ko Ljubljančanu rečeš, naj gre malo na zrak, ampak ne do merkiča, gre na Zajamnike. Najraje poleti, še raje pozimi, sploh ko odpada listje in se narava prebuja. Torej vedno, celoletno. Da, najbrž jim Jankovič deli brezplačne celoletne vstopnice v ulico gorskih lesenih koč na Zajamniku.

Stali smo sami, Nuša nam je odstopila parkirišče pred vikendom na Goreljku, ker ob osmih zjutraj, v soboto, ki naj bi bila cela sončna, je na Pokljuki zbor ljubljanskih registrskih tablic. Eden je zaparkiral ratrak pred Šport hotelom. Domačini so znali povedati, da take predrznosti pa še ne. Ljubljančan je verjetno mislil, da ratrak dela samo v nočni izmeni, ne ve pa, da s tem ratrakom rešujemo življenja drugih Ljubljančanov, ki ostanejo v snegu oziroma nasedejo na kupu snega. SUV vozilo ne pomeni Snow Ultimative Vehicle, ampak Sport Utility Vehicle.

Zajamniki so od Goreljka oddaljeni šest kilometrov, sedem, če greste do konca ulice lesenih koč. Včasih so to bile planšarske koče, danes pa samo koče. Jaz in Slavko sva naturščika v smučarsko tekaškem svetu in tudi v smučarsko pohodniškem. Slavkova Nika je bila nekoč svetovna mladinska prvakinja v teku na smučeh in to v najtežji disciplini duatlon. Vodja vsakokratne smučarsko pohodniške odprave pa je Ivan Laufar Piber. Laufar je njegovo partizansko ime, lahko tudi krstno saj se ne ve ali so pri njegovem rojstvu najprej sneli tekaške smuči ali odrezali popkovino. Tip se na smučeh lažje giblje kot jaz na tekočem traku v merkiču.

Zajamniki so razglednica, ki je lepa v vsakem vremenu. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Nekoč izvrstni smučar tekač je danes še bolj izvrsten prijatelj, ki nam odkriva vse zimske radosti in hujska k novim prigodam, čeprav, kot sem že omenil, adrenalin konzumiramo že s tanajtaožjo slamico. Pa še ta ima luknjico na prvem centimetru. Laufar ve vse o teku na smučeh, čeprav tega ne unovči. Če rabite zmagati na kaki tekmi, a ne znate namazati smuči, potem ga ne kličite, ker vam ne bo zaračunal, vi pa najbrž nočete ostati dolžnik. Laufar je smučarski tek in tek na smučeh je Ivan Laufar Piber.

Dovolj je s hvalo na njegov račun. Nekaj mora ostati za uraden pogovor z njim o tem, zakaj so smučarke tekačice boljše od smučarjev tekačev.

Vhod v ulico lesenih koč. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Sprehod po ulici lesenih koč (in eno zidano) smo si začinili s pogovorom s frizerko iz Ljubljane, ki je v eni izmed koč s sinom dočakala letošnje leto. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Smučarsko pohodništvo je bistvo smučanja

Hodili in drsali smo proti Zajamnikom. Mimo Konjske doline je tudi šlo in vse do Peči smo skoraj molčali. Slavko je največji humorist pohodniške trojke, a je tudi priznal, da se v takem jutru ne spodobi slamati o Ljubljančanih. Pohod na smučkah je res drugo ime za pomirjevalo. Laufar je nekaj omenjal, da si tako predstavlja samo še vožnjo s kanujem nekje na Kornatih. Verjetno ga nisem dobro slišal.

Zajamniki so razglednica, ki je lepa v vsakem vremenu. Tudi, ko ni Triglava v ozadju ali se zaradi megle ulice sploh ne opazi v celoti. Prejšnjo soboto je bilo vreme naročeno. Slavko je rezerviral prvo vrsto pred ograjo in smo nazdravili novemu letu 2022, naj bo tako kot mora biti, ne pa prerešetano z virusi in razcepljeno zaradi brizg in igel.

Nekoč izvrstni smučar tekač je danes še bolj izvrsten prijatelj, ki nam odkriva vse zimske radosti in hujska k novim prigodam, čeprav, kot sem že omenil, adrenalin konzumiramo že s tanajtaožjo slamico. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Sprehod po ulici lesenih koč (in eno zidano) smo si začinili s pogovorom s frizerko iz Ljubljane, ki je v eni izmed koč s sinom dočakala letošnje leto. Je pravila, da nas je vesela, mi pa nismo imeli časa odmerjenega za kavico. Ob odhodu nas je prosila, naj domov pošljemo psa, ki se nekje po Zajamnikih potika z ljubljanskimi psi vred. In ko smo smučke obrnili proti izhodiščni točki na Goreljku pred Nušinim vikendom, smo srečali druščino štajersko govorečo. Da, Pokljuka je postala zanimiva tudi za Pohorce, sem si prišepnil.

Slavko na klopci in Laufar. FOTO: Miroslav Cvjetičanin