Pogovor z opranim sabo

Zdaj se zdi, in nekateri to povejo, da je vse le samo tako, kot je bilo. Morda obe misli lahko držita, lahko pa da obe tudi ne.
Vsem se nam menda zdi, da smo nekako drugačni.



A v resnici je ta drugačnost le to, da smo se iz meglice prikazali taki, kakršni v resnici smo, in kot se nas prej ni videlo. Nobena stvar na svetu ni podarjena, razen vsakega dne, ki smo ga deležni.

Vse ostale stvari, za katere menimo, da so lepe - in ker so take, da bi bilo prav, da smo jih deležni - ne pridejo same od sebe.
Vemo, da se je treba zanje nenehno boriti, in potem morda ujamemo okrušek od želenega; ker je veliko manjši od tistega, kar smo mislili, da nam po nekem redu pripada, smo razočarani, pa čeprav smo bili poplačani prav s tistim, česar smo si želeli.

Vedno znova se zabavam, ko se zalotim v mislih, da mi neke stvari pripadajo zgolj zaradi tega, ker si jih želim. Kreten ... Modrejši ljudje, ma kaj modrejši, boljši ljudje, ti si ne želijo ničesar prav posebej, razen zdravja in miru, seveda, in sleherni dan skušajo dostojno preživeti, to je njihov vzorec, ki se plete in ponavlja, nekako samoumevno se jim zdi, da je tako. Taki ljudje so bolj na redko posajeni.

V zadnjih stisnjenih časih se jih je pojavilo precej - dotlej anonimusi so se izkazali za velike ljudi in marsikomu od nas navadnih, če imamo le za ščepec dostojnosti, ni bilo ne jasno in ne všeč, da jih je dotlej spregledoval. Nek čuden red vlada v tem vesolju: ti ljudje, ki si ne želijo nikakršne nagrade, so vedno nagrajeni - pa čeprav ne vedo, kaj bi z nagrado. Onim, ki mislijo, da jim taka nagrada pripada, ker si je pač želijo, to seveda le polaga vedno novo sol na rano. Ko zapisano malo prej - se pokažemo kakršni v resnici smo.

Starost nas ne odrešuje neumnosti, to nam je že dolgo jasno - in še huje je: ker so nekatere želje neuslišane pozno v zrela leta, smo še toliko bolj nesrečni in včasih zavistni, ja, celo jezni, ker so s tistim, kar bi po naše moralo pripasti nam, nagrajeni oni, ki s podarjenim brez redovnika želja, kot je naš, ne vedo kaj početi.

Oni gori v vesolju, kakorkoli jim že kdo reče, so res zajebanti, in njihova domišljija, kot delijo srečo, je neverjetna.  Če smo iz viharja izpluli s spoznanjem, kakršni v resnici smo, so nam bili oni gori namenili neprecenljiv tovor, ki ga moramo tovoriti po tem planetu - breme je še toliko težje, dokler se ne sprijazniš z njim, in ko ti to uspe, ga nenadoma čudežno in brez muke odložiš.
Vse, kar v tem in v ta svetu nosimo, prihaja v, skozi in iz nas - in tu velja prikimati, če te kdo vpraša, ali poznaš tisti indijanski pregovor o dveh volkovih, ki živita v tebi. O dobrem in slabem.

Sam se odločiš, katerega boš hranil - in tisti, ki ga hraniš, ti je najbolj zvest, tako zelo, da se čez čas navlečeš njegove podobe, navad in dejanj. Katero kožo pač oblečeš. Nič se ni spremenilo v času, ki smo se ga tako ustrašili in po drugi strani razveselili, ker naj bi iz njega prišli preprojeni, drugačni.

Čeprav se je tudi to zgodilo, le da smo se nenadoma v novem času znašli taki, kot resnično smo, in nič prerojeni ali drugačni.
Morda bi kdo rekel, glej, tega si nisem zaslužil, da se zdaj, ko je težko šlo mimo, spopadam s svežim težkim. Ne vem. Meni je fino, pa nisem imel sreče, da bi srečal prav finega samega sebe kot se je izluščil v nov čas.

Ni mi zelo všeč, če ga pogledam z nekaj, kako naj rečem, razdalje med nama dvema. Ampak tak je. Tak sem. Dobra stvar je, da bom imel do zadnjega piva kaj početi, da se bom pogovoril s samim seboj, vsaj za silo. Dela bo veliko, preveč, da bi razmišljal, kaj vse bi moral imeti, ker si tega želim. Tudi oprani jaz je lahko dober, ne glede na vse. Želja, ki bi šla poleg, je, da bi ga naredil po bolj dobri podobi, kot je zdaj.

Zato ni treba biti na vsak način dober za druge, kot se ti je zdelo, da je včasih bilo v onih prejšnjih časih - dovolj je, da si dober zase. Če boš, boš tudi za ostale, samo z druge strani. 60 plus, in čas je že.