Po kolesarskih stezah in cestnem pohištvu se dežela prepozna

Ampak ne zato, ker smo prva država, ki je organizirala kolesarsko dirko po epidemiji koronavirusa, ampak zaradi neodgovornosti organizatorja dirke.



V nedeljo je bila 52. Velika nagrada Kranja, naša najstarejša kolesarska dirka, slovenska klasika. Petdeset metrov pred ciljem stoji otoček, ki je bil za časa dirke zavarovan. In zaradi tega otočka in mokre ceste so v sprintu za zmago padli vodeči kolesarji. Na večini kolesarskih spletnih straneh po vsem svetu so se spraševali, kako je organizator mogel postaviti cilj petdeset metrov od otočka, cestnega pohištva, kot temu radi rečemo.

Organizatorji s šestdesetletnimi izkušnjami so si privoščili tako napako? Treba je napisati, da so šli mimo tega otočka kolesarji kar trinajstkrat. Torej so vedeli, kje stoji, ampak ko gre za zmago, je precej težje imeti jasen fokus. In zdaj pridemo do bistva tega članka.

Pri prenovi Kranja, ki še vedno traja in bo trajala večno, tako kot se za tako napredno mesto spodobi, so modernizirali tudi cestišče, ki poteka skozi mesto. Takrat je ta že omenjeni organizator z budnim očesom spremljal prenovo, rekonstrukcijo, vsa tekoča in netekoča dela ter opozarjal, da je mesto Kranj tudi kolesarsko mesto.



In ravno ta organizator je močno bentil prav čez ta otoček, češ da ni tako nujno pomemben za postavitev, kot je nujno pomembno to, da ga ni, kajti ravno tu je vsako leto cilj najstarejše slovenske kolesarske dirke. Opozarjali so tudi na previsoke robnike na kolesarskih stezah po Kranju, ampak so dobili odgovor, da tako mora biti zaradi meteornih voda. Organizator je tudi opozarjal, da so robniki prav tako previsoki za invalide na vozičkih, a so spet naleteli na pametnejša ušesa.

Potem je bila ustanovljena Komisija za varno kolesarjenje Kranj, katere namen je bil popravljanje narejenih napak in izboljševanje kolesarske infrastrukture v mestu. Komisija ne deluje več, kot da bi bilo že vse urejeno, pa vemo, da ni. Torej, organizator bi moral cilj prestaviti vsaj kilometer više, dlje od nesrečnega otočka. Drži. Tega ni storil in zdaj je Kranj tarča obrekovanja v vsem kolesarskem svetu. Ampak projektanti bi morali prisluhniti kolesarjem. Mar nismo v razviti Evropi, mar si ne prizadevamo za to, da ukrotimo promet, ustvarimo sožitje med vsemi udeleženci?
 

Še en problem

Še ena na to temo; s cestnim dirkalnim kolesom oziroma specialko sem vozil mimo posestva Brdo. Na moji desni strani se kolesarska steza začne že v Predosljah in konča na koncu Brda, na začetku vasi Bobovek. Lepa steza, široka, skoraj nikoli zasuta s peskom, vendar ima tudi zelo visoke robnike, in če kolesariš s specialko, je to sila nerodna reč.



Vem, da po kolesarski stezi lahko voziš največ 20 kilometrov na uro. Tu pa cesta vodi malce navzdol, in če si v formi, se lahko pelješ skoraj tako hitro kot z avtom, saj je tam omejitev hitrosti 60 kilometrov na uro. Za tako hitrost moraš sicer biti res vrhunski, in če še dodam, da pred to omejitvijo lahko drviš 90 kilometrov na uro, saj je od Predoselj do Brda skoraj petsto metrov, potem je nujno, da greš na kolesarsko stezo.

A problem je v visokih robnikih in v omejitvi hitrosti na 20 kilometrov na uro ter sprehajalcih, tekačih, rolkarjih, vozičkarjih … Specialkarji se s tako hitrostjo vozimo po klancu navzgor, in ne navzdol. In sem šel po skrajno desnem robu ceste, še bolj desno od mene pa je bila prazna kolesarska steza. In ker je to moje okolje, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom kaznovan. Ustavila sta me mlada policista, razložila, v čem je problem, prikimal sem kulturno in jima razložil, kar poskušam vam. Razumela sta me, vrnila osebni dokument in jasno dala vedeti, da me prihodnjič ne bosta pustila brez globe.



Specialkarji ne sodimo na kolesarsko stezo? Kaj se bo zgodilo, ko jih bo še več? V Kranjsko Goro si sploh ne upam več, vsaj med poletno sezono ne, kajti kolesarska steza, ki pelje od Jesenic do Kranjske Gore, res ni za specialkarje. Tako, debata je odprta, lahko pa smo še naprej tiho in bo svet še naprej gradil nekolesarske kolesarske steze in postavljal cestno pohištvo povsod, tudi tja, kjer ni nujno potrebno.