Osvobodimo Vršič!

Čez 14 dni, ne bo ne duha ne sluha o tujcih. Spet bomo ostali sami, v tihoti, na terasi Tičarjevega doma.

Koga moti gneča na Vršiču? Hribolazce ne, ker oni so tam že ob svitu, ker potrebujejo ves dan za obisk svojih priljubljenih vršacev. Tisti najbolj organizirani pridejo z avtom do Kranjske Gore, potem pa z organiziranim kombijem ali avtobusom do vrha in peš naprej.

Kolesarji se ga med vikendi, konci tedna izogibamo, ali pa se ga lotimo zelo zgodaj ali zelo pozno zvečer. Tisti, ki gre tja gor s kolesom sredi sobote ali nedelje, niti ne opazi gneče, ker je najbrž kolesar začetnik in je v gluhoto ter slepoto padel že pred Mihovim domom.

Koga torej moti gneča, ki je nepopisna ob najbolj vročih julijskih in avgustovskih dnevih? Najbolj tiste, ki se z avtom vozijo tja gor, in to s prižgano klimo? Turiste, ki avtodome še po avtocesti komaj znajo voziti? Mlade družine z otroki, ki bruhajo že na drugi serpentini? Motoriste, ki zaradi gostega prometa iz svojih ropotarnic ne morejo izcimiti maksimuma?

Odgovorite si sami. Sam sem mnenja, da moti tistega, ki pričakuje, da bo lahko parkiral na zavarovanem območju, tudi, če bo nekaj moral plačati. In potem se zgodi, da išče in išče parkirni prostor, ki ga ni. Besno ugotovi, da je prišel v Kaos 1611, in ne na Vršič. In potem še žganci s kislim mlekom za juhuhu evrov in polžja vožnja nazaj v dolino.

Makadamkanje po slovensko, gravel kolesarstvo v vrtincu

»Osvobodimo Vršič pločevinaste golazni, ki leze iz vseh možnih cest in cestic!« Je kričal bradati mladenič v japankah ob natovorjenem kolesu. Kolesaril je čez Slovenijo, čez Vršič pa je zaradi plehnate anakonde od Kranjske Gore do Vršiča pešačil. Postavimo rampo že v Mojstrani, da se ve kam se gre in da nič več ni zastonj, kot je nekdaj bilo, ko je bila gneča še večja in je bilo še manj parkirišč in še manj odprtih koč, samo družabnih omrežij ni bilo, na katerih bi lahko bentili, da se ni dalo čez Vršič zaradi prometnega kaosa. Tudi klimatiziranih vozil ni bilo, pa je fino bilo, kajne, vi tovariši, ki se še spomnite?

In pridem do prijatelja kolesarja specialkarja, ki me je poklical v želji, da naj nekaj napišem na to temo, ker to je enostavno nevzdržno.

Skušal je popraviti svoj osebni rekord iz Kranjske Gore na Vršič, v nedeljo ob 10. uri. Ni ga popravil, ker je bil tak zastoj na cesti, da se niti od avta do avta ni mogel odrivati. Šestkrat je moral sestopiti s kolesa, drugače bi ga povozila dva avtodoma, zbili trije motoristi, da o Poljakih ne govori.

Vprašal sem ga, zakaj je izbral ravno nedeljo dopoldne, in to na dan, preden je šla Marija v nebo? Ni odgovoril. Torej pišem.

Ampak napisal ne bom.

Kolesarji hodimo tja gor, ko ni vrhunec turističnega vikenda. Najraje zgodaj spomladi in zelo pozno poleti. Kaj pa češ početi tam zgoraj? Vse je tako drago, spust pa tako zahteven, da pivo ne pride v poštev. Fotografirati se tudi nima več smisla, ker so najbolj fotogenično tablo polepili s turističnimi nalepkami do neprepoznavnosti.

Pišem zaradi predloga županoma Kranjske Gore in Bovca.

Tudi za ovce mora biti dovolj prostora, kaj šele za turiste. FOTO: Blaz Racic 

Dajte prosim naredite kolesarski spomenik v kolesarjevi podobi, najbolje, da v podobi Bojana Ropreta, ki je bil prvi kronani kralj Vršiča, pardon Franca Škerlja, ki je bil še pred njim najhitrejši tam zgoraj, ampak še ni bil kralj.

Spomenik, kot ga imajo vsi najvišji gorski prelazi v tujini. Lepega Ropreta z rokama kvišku, točno tam, kjer stoji tabla Kranjska Gora okvirjena v štiri debla. Ne tam, še nekje dlje od parkirišča in vedno zasedene klopi. Kaj menite?

Slovensko kolesarstvo si to zasluži, sem prepričan. No, zaradi mene je lahko ta spomenik tudi podoben Tadeju Pogačarju ali pa Primožu Rogliču, samo, da je kolesar. Ker vemo eno, gneča ali ne, vsak kolesar se čuti pomembnega, če mu uspe tja gor pririniti kolo.

Vsi, ki vas gneča moti med turistično sezono na višku, morate vedeti, da ta gneča še najbolj moti domačine. Oni bi radi mir, ne potrebujejo turizma letnega ne zimskega, ker imajo s peskokopom preveč dela, da ne govorim o gozdarstvu. Gneča je nekaj sobot in nedelj na leto, vse ostale dni pa si lahko sam samcat pred obličjem mogočnih planin in na vrhu najvišjega asfaltiranega prelaza v državi.

In še to. Cesto, po kateri se odvija kaos so delali nesvobodni Rusi, ki še zdaj ležijo ob desnem robu vseh 20 serpentin, petih manj, ker ostali ležijo ob stari cesti na Vršič. Kje pa je stara cesta na Vršič? Ne bom napisal, ker bo eno uro po izidu tega besedila tam že zaštopan avtodom …

Torej, zaradi mene se ne mudi z osvoboditvijo Vršiča, ker bo kmalu september in vam pošljem razglednico na kateri bom sam s kolesom, vsa parkirišča bodo prosta in brezplačna. Kar sem hotel napisati, je, da Vršič na vrhuncu poletje prepustite turistom in amaterjem, ter si njegove lepote privoščite takrat, ko bo osamljen, čakal ... da zapade sneg in bo neprevozen. Turistov gneča nikoli ne moti, ker uživajo med ljudmi, amaterji pa si nabirajo izkušnje na poti do izkušenih prebivalcev naše lepe dežele.