Osemnajstletni Jakob je prišel najdlje

V 104 državah po svetu se je tokrat teklo le s telefonsko aplikacijo, ki je poskrbela za nepogrešljivo virtualno zasledovalno vozilo ter povezala vse prijavljene tekače in organizatorje. Tako je tekel vsak sam, a vsi virtualno skupaj. Teklo je 77.103 tekačev, od tega jih je v Sloveniji 340. Skupaj je bilo za fundacijo Wings For Life zbranih 2,8 milijona evrov.


 
Po vsem svetu so se tekači na pot podali sočasno, virtualno zasledovalno vozilo pa jih je začelo loviti čez pol ure, vse seveda z enako hitrostjo, ki pa se je počasi stopnjevala, dokler ciljna črta ni ujela vseh tekmovalcev. Najdlje sta pritekla Rusinja Nina Zarina (54,23 km) in Britanec Michael Taylor (69,92 km). V Sloveniji je najdlje prišel mladi, komaj osemnajstletni Jakob Medved, ki je pretekel 48,79 kilometra.

Jakob Medved je triatlonec iz Bevk sredi Ljubljanskega barja, dijak srednje strojne šole. Triatlon je začel trenirati pred šestimi leti, že od samega začetka je član Triatlonskega kluba Ljubljana, kasneje je postal tudi član društva Tek je Lek. Že kmalu je spoznal, da je v teku hitrejši od večine vrstnikov, zato se je začel udeleževati tudi tekaških tekmovanj. Opažen je bil tudi na dirkah​ ciklokros​, ki potekajo pozimi, v zadnjem času pa nastopa tudi na gorskih tekih.

Pravi, da se vsi ti športi dopolnjujejo in da mu take tekme služijo kot odličen trening. Lani je na Ljubljanskem maratonu postavil nov mladinski rekord v teku na deset kilometrov in tako v trenutku postal mlada slovenska tekaška zvezda. Povabili smo ga h kratkem pogovoru, da se prvič predstavi slovenski športni javnosti.
 

Zakaj ravno triatlon?

Triatlon je zelo zahteven šport glede treniranja in to mi je zelo všeč. Lahko imaš najboljšega trenerja za tek, pa je vseeno potrebna koordinacija z drugimi disciplinami in trenerji. Trenerjev imam več: Lana Nemanič, Miro Petrovec, Nace Majcen, Mitja Mori, predvsem se morajo tudi oni med seboj dopolnjevati. Priznati moram tudi, da imam pravzaprav odlično podporo pri starših, brez katerih ne bi zmogel vsega tega.
 

Uspehi, triatlonski in drugi?

V šestih letih sem nekaj let zapored državni mladinski prvak v triatlonu in duatlonu, lani sem kot mlajši mladinec na državnem prvenstvu v triatlonu celo osvojil drugo mesto v skupni članski razvrstitvi. Večkrat sem bil med prvimi tremi na državnih prvenstvih v teku na 3000 m, 5000 m, 10.000 m in krosu. Lani sem osvojil drugo mesto v gorskem teku. Nastopil sem tudi na mladinskem evropskem prvenstvu v triatlonu, kjer sem osvojil 34. mesto in na svetovnem prvenstvu v Argentini kjer sem si pritekel 36. mesto.


 

Kateri od treh športov, plavanja, teka, kolesarstva, vam je najljubši?

Če bi športe lahko razvrstil po priljubljenosti, bi izpostavil tek. Največ težav pa imam na kolesu. Kot vidim, smo triatlonci v večini slabi na kolesu. Predvsem je tukaj problem tudi v pomanjkanju časa. Zato sam poskušam več časa trenirati na kolesu​ ciklokros​ in v skupinah izkušenih kolesarjev, kjer se naučiš predvsem same tehnike. Triatlonska sezona je razmeroma kratka in si jo popestrim s tekmami ciklokrosa in tekaškeg krosa. V ciklokrosu zelo uživam. Tekaške kros tekme pa obiskujem tudi v tujini, saj so to najboljše priprave in treningi za sezono triatlona in atletike.

 

Lani ste na Ljubljanskem maratonu dosegli odličen čas na desetkilometrski razdalji.

Da, moj cilj je bil, da postavim nov mladinski državni rekord v cestnem teku na deset kilometrov. Tekel sem ravno toliko, kot je bilo treba. Tako sem postal prvi slovenski triatlonec, ki je postavil državni rekord v teku.
Treba je poudariti, da smo se le dan prej pomerili na 3150 metrov dolgi progi, ki je štela za državno šolsko prvenstvo. Lahko si predstavljate, da naslednji dan noge niso bile najbolj sveže. Vsekakor je bil občutek ob doseženem rekordu prijeten.


 

Vaš zadnji podvig je bil prejšnji teden na Wings for Life, nam lahko opišete, zakaj točno je šlo, kako poteka ta tek in kaj ste dosegli?

Vsekakor te neumnosti nekaj časa ne bom ponovil. Le nekaj dni prej sem dopolnil 18 let, kar je pogoj za nastop. Na tekmo sem se prijavil samo kot izziv. Brez vsakih priprav na tako dolg tek. Bolj za šalo sem doma in na instagramu omenil, da bom pretekel 50 kilometrov. Sledila je prijava, očeta sem poprosil za spremstvo na kolesu, mama je bila asistentka v avtu. Tek sem začel v vasi Grčarevec pri Logatcu in tekel do industrijske cone Logatec, kjer sem naredil nekaj krogov. Vse skozi me je oviral nasprotni veter.

Zelo prav mi je prišel spust do Vrhnike, kjer sem se lahko nekoliko odpočil. Do Bistre in Borovnice se je veter nekoliko umiril in tek je bil kljub že pretečenim 30 kilometrom še vedno prijeten. Težave so se začele pojavljati malo kasneje med Borovnico in Podpečjo. Ponovno močan nasprotni veter, cesta gor in dol in izčrpanost sta načenjala mojo voljo in tempo teka. Krizo sem imel vse do vasi Jezero, kjer so mi prijatelji dvignili voljo in tudi ritem. Pri Jezeru se mi je začelo približevati tudi virtualno vozilo-metla, za motivacijo sta bila zraven klubska prijatelja Ul in Jure.



Kljub neznosnim bolečinam in krčem sem premagal svojo prvo maratonsko razdaljo in svoj tek nadaljeval skozi Ig v smeri proti Škofljici, kjer me je končno ujel virtualni avto-metla. Po pretečenih skoraj 50 kilometrih nisem bil sposoben niti stati na nogah. Bil sem izmučen, vendar srečen, da je bilo neumnosti konec. Brez kakršnih koli ustreznih priprav na tek mi je na koncu uspelo napraskati 48,79 kilometra. Tekma s samim seboj je zahtevnejša, kot sem si predstavljal. Zahvalil bi se vsem, da so mi sploh v zadnjih kilometrih stali ob strani in me spodbujali.

Pred tekmo sem potreboval nekaj nasvetov, pri katerih mi je pomagal Miro Petrovec, ki mi pomaga tudi sicer, saj ima res veliko tekaških izkušenj. Treba je bilo zastaviti pravilen tempo teka in načrt poti.
 

Maraton? Pri teh letih preteči več kot maraton, je to spogledovanje z maratonom ali … Kakšen čas ste dosegli na 42 kilometrov?

Če se ne motim, je bil čas 2:50, kar ni ravno dober čas maratona. Tudi tempo teka je bil že od samega začetka prepočasen. Za dober čas na maratonu je treba teči že od samega starta hitreje.
Maraton je vsekakor glavna tekaška disciplina, poleg teka na 100 m. Treniranje maratona bi zato zahtevalo, da popolnoma spremenim trening in način življenja. Ker sta moja prva izbira še vedno triatlon in gorski tek, si tega ne morem privoščiti. Lahko pa to ostane izziv za naprej.


 

Mogoče veste, koliko osemnajstletnikov je v Sloveniji sploh sposobnih preteči maraton?

Sposobni smo tako rekoč vsi. Vprašanje pa je, v kakšnem tempu. Vse je odvisno od volje posameznika.
 

Kakšni so plani v letošnjem letu, glede na trenutno stanje?

Upam, da bomo letos sploh kaj tekmovali, ne samo virtualno. Treninge imam vseeno nekoliko prilagojene, vendar treniram naprej, kot da tekme so. Za kakšen konec tedna si tudi sam naredim imitacijo tekme. Pripravim se kot za tekmo. Obujem tekmovalne copate, oblečem tekmovalni dres, vse poteka po ustaljenem ritualu, le konkurenco mi zamenja oče na kolesu ali pa se spopadam le s časom.

Več treningov, kot bi jih sicer, lahko opravim z gorskim tekom in kolesom ciklokros. Treninge moči pa opravljam po programu plavalnega kluba. Žal pa že kar nekaj časa ne moremo plavati, vendar me to niti ne skrbi, saj smo vsi brez plavalnega treninga.